V moji primarni družini je bilo marsikaj narobe in posledično moje otroštvo težko, zelo težko. 
Kljub vsemu pa ne ves čas …
V vsem tem kaosu, ki smo ga živeli pa sta nam starša znala postaviti dobre temelje. In starejša kot sem, bolj spoznavam kako dobro sta nas vzgojila. In kot žena ter starš si vse bolj želim razumeti njun odnos in najti “ključ” do tega uspeha. 
Moja mama je delala v kuhinji, zato je bila vsako drugo nedeljo odsotna. Veliko se je delalo pri nas, ampak ob nedeljah pa ne. 
To je bil dan za počitek. Če pa je bila mama doma, in vreme primerno, smo se odpravili na izlet po Sloveniji. 
Najprej samo mi, ko pa sta se sestri poročili sta še vedno hodili z nami s svojima družinama. Tudi kot najstniki smo hodili zraven. To je bilo nekaj kar nas je združevalo. 
Ti izleti so bili vedno krasni, vedno nekje v naravi, vedno polni smeha in dobre volje.
In tako je bilo tudi danes. 
Še zdaleč nismo bili vsi in samo mi. Zdaj smo povezani z večimi “priimki”. In bilo nas je veliko. In kljub temu smo pogrešali vse ostale … 
“Družina je kot pisan travnik,.
Vsaka roža na njem je enkratna
in vsaka diši čisto drugače.
Njegova lepota pa je v tem,
da vsi cvetovi rastejo skupaj.”
(neznan avtor)
