V nedeljo, malo čez peto, sem se odpravila od doma. Žal sama, ker je prijateljica odpovedala. Ampak sem kar ponosna nase, ko začutim klic grem, četudi sama. 💪🤩 Sem se pa veselila njene družbe. 🤷♀️
Na poti sem se fokusirala izključno na vožnjo. Sicer se na postu zelo izostrijo čutila, a zna zanihati pritisk in takrat ni najboljše, da bi vozila. 🥴 Zato sem bila še posebej pozorna tudi na svoje občutke. Kadarkoli sem začutila napetost sem poglobila dih. Tako sem dihala skoraj celotno pot. Vožnja je stres za telo, pa če si to priznamo ali ne. 🤷♀️
Parkirala sem v Tivoliju in se naprej odpravila peš. Na semaforju, ko sem čakala na zeleno luč, sem si nastavila navigacijo, in hkrati poleg sebe zagledala gospo v belem, ki je enako držala telefon v roki. Vprašala sem jo, če greva k Swamiju?! Prikimala je in šli sva skupaj. Na poti, ki je bila zelo kratka, mi je povedala, da ga pozna, saj je bila z njim na Rogli ter da je zelo umirjen in prijeten. ☺️
Ko sem vstopila v prostor sem ozavestila dober občutek, bilo nas je namreč malo, okoli 50. Gneče trenutno ne bi zmogla. Našla sem si prijeten prostor in kmalu se je začelo. Swami je govoril angleško, tiho, umirjeno in nežno. Prevajalec pa glasno in odločno, kar me je na začetku motilo. Pritegnile so me njegove besede, ki so bile namenjene meditaciji, ki jo vedno bolj redno prakticiram in tudi cenim. 🧘♀️✨
Vprašal nas je, koliko nas meditira vsak dan. Več kot polovica je dvignila roke. Vprašal je, zakaj meditiramo. Sama sem rekla, zaradi miru, ker je prosil za eno besedo. Druga bi bila moč. Ko smo našteli same pozitivne lastnosti meditacije, je vprašal, zakaj ne meditiramo potem vsi vsak dan. Zakaj si človek ne vzame časa za tisto kar ga resnično izpopolnjuje, osrečuje? V našem natrpanem vsakdanu si ne vzamemo časa za tišino, za duhovni prostor – pa duhovna bitja smo. To imamo v sebi! Predlagal je, da si naredimo plan za naslednje 3 dni. Tako bomo meditirali vsaj malo vsak dan. In če zacnemo z 10 minut bo že super. 30 bo veliko boljše. In se je nasmejal. 😀
Veliko je govoril o tišini, tisti večji od odsotnosti uma. Zelo všeč mi je bilo slišano. ☺️
Nato je dal prostor Darshanu, ki je blagoslov od Mojstra, ki je spoznal Boga. Sama sem najprej čutila, da tega ne potrebujem. Odbilo me je videno, stanje v vrsti, Swami položi roke na telo … Mislila sem si, da je Bog tako ali tako ves čas prisoten, torej me lahko vidi kjerkoli in kadarkoli, mogoče jaz njega bolj med meditacijo v tišini. Nato sem začutila utripanje v glavi, kar sem razumela kot, da se trenutno nahajam v glavi. 🥴 Zaprla sem oči, da bi se prestavila v srce. Najprej sem ozavestila, da mi kruli v trebuhu. 😁 Ni bil najbolj primeren trenutek za to, saj je bila v prostoru popolna tišina. 🙈 A sem pozornost s trebuha prestavila v srce. Rekla sem si, da sprejemam samo tisto kar je v moje najvišje dobro in instinktivno vstala in stopila pred Swamija. Konec koncev je Darshan le priložnost za duhovni napredek in izpolnitev. 🙌
Nič nisem čutila. Ne navdusenja ne misli ne sramu niti ne tistega čudnega občutka nelagodja, kot že tolikokrat poprej na podobnih dogodkih na začetku te moje poti. Tam sem stala v tišini, odprtega uma in odprtega srca. Ko je bilo konec sem se verjetno prvič tako globoko in iskreno zahvalila z Namaste. 🙏
Ko sem stopila nazaj na svoje mesto sem začutila, da drhtim. Vsedla sem se, zaprla oči in si dovolila čutiti. Nato smo začeli z meditacijo v tišini. 3x smo zapeli OM za začetek prakse, nato je vse utihnilo. Čeprav smo že prej bili zelo tihi, je zdaj bila tišina čutiti drugače. Zdaj je tišina govorila, vsakemu svoje. Jaz sem fokus najprej usmerila v telo. Ko sem začutila, da je dobro, sem se, kot običajno, premaknila na področje med obrvema, predihala in potegnila fokus v sredino možganov. Tukaj sem opazovala misli, ki so debatirale o meditaciji, svoji praksi tišine. Medtem ko je prej Swami govoril o meditaciji in tišini sem ga zelela vprašati ali misli o meditaciji kot tehniki sedenja, z zaprtimi očmi. A ni bilo prostora za vprašanje. Tukaj sem dobila odgovor. Ja, človek danes potrebuje te trenutke nepremicnosti in si s tem da prostor sebi v tem širokem naboru obveznosti tekom dneva, ko um ves čas nori sem in tja. Prepričana sem, da se še zdaj vpleta, ko bereš te vrstice, kajne? 😉 Ko enkrat ta praksa postane redna in jo osvojiš, potem pride tišina, ki jo najprej neguješ tukaj in počasi vpeljuješ v svoj vsakdan. In takrat zares živiš v trenutku, takrat zares začneš živeti, neglede na dogajanja zunaj.
O tem sem brala na zadnjem dopustu na Šolti v knjigi Meditacije, Krishnamurtijeve zapise o meditaciji. Čeprav sem čutila vez z vsebino, še nisem čisto razumela. Zdaj čutim to. 💗
Je bil to Darshan? Ja, mislim, da sem prišla po to. Moji hitri gibi, multitaskingi se zmanjšujejo, umirjam se, s pomočjo moževe energije in redne prakse joge, zdaj pa sem pripravljena na nov korak. Verjamem, da ko v vsakdanu daš prostor tudi počitku, tišini in čuječnosti (kar v bistvu je joga), življenje pridobi na kvaliteti. Težko, da bi tako zavesten človek stvari opravljal površno in neučinkovito. 😉
Zaključili smo malo pred osmo, kar me je zopet razveselilo. Vidim, da mi dober spanec krasno služi in zdaj se bom lahko naspala.
Na poti domov sem razmišljala v tišini o tišini, o dogodku in dojela, da je bila prijateljica samo prinašalka informacije o dogodku, ker sem jaz danes “morala” biti tam.
Domov sem prišla v miru in ga uspela zadržati, četudi fantje še niso bili v postelji, četudi so jedli ostanke pizze od kosila za večerjo, namesto juhe, ki jih je čakala. Pozno sta zaspala otroka, a v miru. Midva pa tudi. 🥰 Potem, ko sva se prestavila v spalnico in v tišini uživala v branju. Ja, to so bogati trenutki tišine, ki govorijo zelo glasno, a le, če je človek znotraj miren in sposoben to videti s srcem … 💗
KDO JE SWAMI BHAI
SWAMI BHAI je mnogim znan pod imenom Victor Truviano, ki že osemnajst let živi na prani. V knjigi Babaji stanje preprosto pove:” V določenem trenutku našega obstoja, bo vsak od nas imel pranično telo in pranično zavest.”
Swami Bhai izvaja tudi MEDITACIJE V TIŠINI. Med tem umikom posreduje iniciacijo Babaji stanja v tihi meditaciji. To je delitev tišine, ki je onkraj razumevanja.
Swami Bhai pravi: »Opustite tukaj in zdaj. Biti prisoten pomeni biti v času, prostoru in to lahko povzroči veliko oviro, če znanje izvira samo iz učenja. Biti v prisotnosti pomeni dovoliti kozmosu, da se zgodi skozi nas, brez omejitev, pogojev, iz modrosti To je zgovorna razlika med biti prisoten in biti v prisotnosti.”
Odlomek iz knjige Babaji stanje:
Babaji je načelo vsega in sama večnost, od tam se začne tisto, čemur pravimo duhovnost. Je tema, v kateri lahko prižgemo svojo luč,
tišina, v kateri lahko ustvarjamo svojo glasbo,
praznina, ki jo lahko poslikamo s svojimi barvami.
