Tokrat me je prevzela izjemno zanimiva leposlovna pripoved o duhovni odiseji Američanke v Avstraliji. Nenačrtovano se je odpravila na potovanje z avstralskimi domorodci in spoznala čudovite skrivnosti in modrost zelo starega plemena: kako navezati stik z naravo in kako zaupati in verovati svojemu notranjemu védenju in vodstvu.
Vsak dan sem komaj čakala na čas za branje.
Kot mnoge poprej, je tudi ta prišla ravno v pravem trenutku.
Ni mi všeč človekov odnos do živali, vsaj večine ne. Niti do narave, hrane, še do otrok ne. Vsako živo bitje si zasluži spoštovanje! Ampak kaj, ko ljudje nimajo spoštovanja niti do svojega telesa, kaj šele do življenja. Ta misel me zadnje čase bega …
Knjiga pa me je popeljala med ljudi, kjer vse to še obstaja. Celo še več, predaja enkratno, pravočasno in pomembno sporočilo vsemu človeštvu: če se bomo naučili spoštovati vsa živa bitja in živeli v sozvočju z zemljo, lahko rešimo svet pred uničenjem.
“Znanstveniki vedo, da naseljujejo Avstralijo najmanj petdeset tisoč let. In na moč presenetljivo je, da v petdeset tisoč letih niso uničili gozdov, onesnažili vode, ogrozili nobene vrste, pa tudi ničesar zastrupili in da so tudi ves čas imeli na razpolago obilo hrane in zavetje. Veliko se smejejo in zelo malo jočejo. Živijo dolgo ustvarjalno, zdravo življenje in odidejo z duhovnim zaupanjem.”
