Spomnim se svojih prvih žigov v planinski knjižici iz osnovnošolskih dni, kot tudi vseh naslednjih. 🥰 Ti izleti so bili vedno čudovito doživetje. A vedno sem osvajala le nižje hribe, nad 2t sem se odpravila zelo redko. V meni pa je tlela želja povzpeti se do koče, preživeti noč tam in se zjutraj dvigniti še višje … 🙌
Z Gregom skupaj gojiva strast do hribolazenja. Najin prvi zmenek v okolici njegovega kraja je bil vzpon na Sv. Primoža. 🥰 In tako je logična posledica, da tudi zdaj, kot družina, radi zahajamo v hribe. Seveda je cilj prilagojen otrokovim zmogljivostim in lani sem prvič začutila, da sta pripravljena za gore. Preveč interesov imamo in v lanskem letu nam ni uspelo. 🙈 Letos pa smo ta cilj dodali na vrh seznama poletnih počitniških doživetij:
prespati v gorski koči in povzpeti se na dvatisočaka. 💪⛰️🤩
Vprašanje je bilo samo še KAM in KDAJ? Čakala sem na priložnost, ki se je pojavila ta vikend in tako smo se odpravili, vsak s svojim nahrbtnikom proti Robleku. 🤩
Sem človek vizualizacije in v moji glavi je bila koča prijetno, mirno zatočišče, kjer prespimo noč ter se zgodaj zjutraj odpravimo proti vrhu gore. Dejstvo pa je, da so eno pričakovanja, drugo pa realnost. 🙈😂 Na srečo sem se že naučila prilagajati in sprejemati spontanost, saj je bila le ta potrebna že na začetku izleta. Tako smo se od doma odpravili dve ure za planom. 🤷♀️🤣
Lahkotnost je moje vodilo in tako spuščam pričakovanja. 😉 Nasmejani, rahlo vzhičeni in željni dozivetja smo zapeljali proti Domu v Dragi. To je bila naša izhodiščna točka. Narava nas je že tukaj očarala in uživali smo v vsakem koraku po krasni senčni gozdni poti. Ker je bil že večer in počasi se je približevala ura naše rutine je strast počasi začela ugašati in prišli so prvi izzivi. Otrok potrebuje v takih trenutkih moč starša, da mu pomaga regulirati čustva in jaz svojo moč najdem v zavedanju, da so to trenutki, ki nas gradijo in krepijo.
Za svoja otroka si želim, da odrasteta v fleksibilna, močna, vztrajna in iznajdljiva moška. Zavedam se, da je ZDAJ čas, ko to gradimo. Hribi so priložnost za odmik iz cone udobja, saj nikoli zares ne vemo kaj nas čaka na poti; vse kar zares potrebujemo nosimo s seboj, vse ostalo je luksuz. Tako smo korak za korakom predihavali, iskali motivacijo in po dobrih treh urah vzpenjanja zaslišali prve človeške glasove. Še več, slišalo se je petje in harmonika. No, v tem trenutku pa sem jaz začela konkretno predihavati, saj se je moja slika o idilični koči v hribih, miru, izblinila. 🙈 Pogled na barve zahajajočega sonca, daleč za gorami je dobil našo pozornost in zadovoljno smo vstopili v kočo na Robleku. Oči nam je vedno znova vleklo k razgledu, ki je zares osupljiv. Nismo dovolili, da bi se skalila naša sreča, zato smo namesto v zares smrdljiv in umazan wc, zavili malček nižje od koče v naravo, tam umili zobe ter vse ostalo in se utrujeni in zadovoljni odpravili spat. Krasna družina iz Brežic nam je delala družbo v sobi. 🥰 Medtem ko so otroci brezskrbno in zadovoljno spravljeni v spalkah že spali, smo starši rahlo zaskrbljeni čakali na prihod k počitku vesele družbe – vsak v svoji tišini.
To so trenutki, ko čutim, da je vsa jogijska praksa na preizkušnji. Ali zares delujejo jogijske tehnike? Najprej sem predihavala, a dihati v čisti tišini, kjer se izrazito sliši še tako nežen šum, ni ravno enostavno. 🥴 Zato sem preusmerila pozornost na joga nidro. Eno je prakticirati, ko si v miru, drugo pa takole in opazila sem, da mi je vedno znova uhajala pozornost. Ampak nekako mi je vmes uspelo zaspati. Kmalu so me veseljaki zbudili. Poskušala sem odmisliti vonj po alkoholu, smrčanje, vročino v prostoru in zacela sem z vizualizacijo, predstavljala sem si naš jutrišnji dan. To mi je izrisalo zadovoljen izraz na obrazu. ☺️ Prigovarjala sem si, da je to trening za Camino. 🙈🥴😂 V nekem trenutku sem začutila, da je moja predstava o zgodnjem odhodu proti Velikemu vrhu utopija, saj je moralo biti že precej pozno, jaz pa budna kot sova. 😱🥴 Opazovala sem telo in najprej začutila ledvicke, nato medenico, nemir v srcu … Pozornost sem vračala na dih in hvaležnost ter držala zadovoljstvo na obrazu, z močno namero, da bom kljub vsemu vstala naspana. Zbudili smo se med sedmo in osmo, otroci naspani, mi z mešanimi občutki, a kaj ko je bil pred nami tako krasen dan. To nam je dajalo moč in zares nisem čutila utrujenosti. Umivati se v takšni naravi, s prečudovitim razgledom, s svežino, sicer poznega jutra, je bilo dovolj, da smo bili vsi nasmejani. Vzeli smo si čas in v miru pozajtrkovali, svoj najljubši zajtrk, ki smo ga prinesli s seboj.
Okoli desete smo čutili, da imamo moč in da nadaljujemo proti vrhu. Že prvi koraki so nakazovali, da bo ta pot čisto nekaj drugega kot včeraj in ugotovili smo, da otrokoma ta ustreza še bolj, saj oba rada plezata. Jaz sem začutila priložnost za boso hojo in cevlje obesila na nahrbtnik. Naši krasni klobučki so nas cuvali pred močnim soncem. Vse je bilo prav in pot krasna, razgled pa ves čas prav osupljiv. Opazovali smo spreminjajočo se naravo, ki nas je obkrožala. Nanjo se je vsak odzval po svoje. Ob previsih je Grega skrbelo za varnost fantov, eden od njih je izrazil strah, medtem ko je drugi veselo poskakoval naokoli. Sama sem zaupala fantoma, vem da znata biti previdna in presoditi zmogljivosti, pojavilo pa se je strahospoštovanje do gora. Tukaj ni nič kot spodaj in zavedala sem se, da smo v idealnih pogojih, hkrati pa so nam misli uhajale v druge letne čase, druge vremenske pogoje. Ko smo na kamnu našli še fosil školjke smo odpotovali tisočletja nazaj v čas, ko je bilo vse to še pod vodo. Strmo vzpenjanje po kamniti poti navzgor ni bil kondicijski izziv, za pestrost je poskrbel eden od fantov, ki mu je motivacija ušla malo pod vrhom. Iskali smo različne rešitve, a se je odločil, da nadaljuje in tako smo hvaležno, zadovoljno, nasmejani in prepoteni osvojili vrh. 🙌🤩 Fanta, zdaj je čas, da sta ponosna nase. Vajini telesi sta močni, um sodeluje, kompas je usmerjen v pravo smer! Na dobri poti smo, sem zadovoljno zaslišala govoriti glas znotraj sebe. 💓 To je prava, naša pot. 👨👩👦👦🐕
Vzeli smo si čas za sadno malico ter se naužili razgleda. Sama sem si vzela še čas za pranayamo in prakso hvaležnosti. To je zame to! 🙏 Moje srce je polno. 🥰
Spust je bil lahkoten, tajming odličen, a ker smo imeli Robleka dovolj smo se odločili samo za malico. Tokrat domače pecivo. Z ostalimi pohodniki smo sedaj čutili domacnost in veselo kramljali. Ja, ko se skupaj “matraš” proti vrhu, začutiš vez s sočlovekom, to je neizbežno. Mogoče pa bi tudi v dolini mogli spet več delati fizično, s telesom in manj s tehnologijo, da bi nastala ta tako nujno potrebna povezanost. 🤔 Mogoče … 😉
Spust po gozdu je bil zgolj in samo užitek. 🥰 Postanek na Poljški planini pa končno čas, da sem prebrala vsaj nekaj strani svoje knjige. 😄
Pot smo nadaljevali veseli in zadovoljni, predvsem pa polni in močno povezani. 🙌 Celo toliko energije smo še imeli, da smo si ogledali še grad Kamen, kjer je domišljija zopet zaživela. 😁
In ko danes takole sedim, končno naspana in z bolečimi meči naslonjenimi na stol, je vse tole že spomin – neprecenljiv spomin, ki sem prepričana, da mi/nam bo tudi v prihodnosti, tako kot danes, risal nasmeh na obrazu. 🙌🥰😀
Zakaj v hribe? Ker tam srečaš bistvo življenja! 🙏✨
