Veliki petek, 3. 4. 2026: Romanje:
iz Križa, preko Britofa do Marije na Brezje. 🙏💓
Vedno bolj poskušam zaupati, zato se učim prisluhniti življenju in vedno manj planirati vnaprej. 😌🙌 Tako se odločam za delavnice, izlete, obiske, vadbe, …, kot tudi romarske podvige, čisto spontano, bolj po vodstvu od zgoraj. Se pravi, ko se pojavi klic, ga ozavestim in grem. Tudi tokrat. 💓
Ljudje smo socialna bitja, hkrati je povezanost nujna za našo celotno dobrobit! Zato rada povabim zraven. Tokrat sta se mi pridružili dve čudoviti osebi, zato sem se pohoda veselila še bolj kot običajno. 💞🤩
Seveda, ker sem bolj malo planirala in se bolj predajala občutku, sem pozabila, da imam v četrtek zvečer še dve vadbi in tako bolj malo časa za priprave. 🫣 Ampak vztrajala sem v zaupanju in vse pripravila zvečer ter tako šla pozneje k počitku, kot običajno. Precej pozneje, a zadovoljna in rahlo vzhičena, zato sem pred spanjem še malo trenirala um, z dihanjem in fokusom na telo. Um se je vdal in spala sem trdno celih 5,5h. Nič zato, ker energija je tako relativna in živi dokaz so taki podvigi, da ko človek goji srečo v srcu se energija množi sama po sebi in cilj, bi človek skoraj lahko rekel, lahkotno dosežen. 🙌
Ženski sta bili skoraj točni, jaz pa tudi in tako smo krenile s Križa malo čez peto zjutraj. Lahko bi kasneje, a potem bi zamudile jutranjo energijo, tišino – Brahma Muhurto, ki je najboljši čas za duhovno prakso. In ko se dan začne zavestno v tem trenutku je človek bogato nagrajen skozi celoten dan …
Ker pa romanje ni zgolj cilj, ampak je pot do cilja, več telesnega in duhovnega prizadevanja kot ta zahteva, bolj zaresni in globlji so duhovni rezultati. 🙌
Tega se sicer nismo zavedale ob odločitvi in na začetku poti, a dlje kot je ta trajala bolj smo dojemale to sveto resnico. 💓
Zares nas je vse osupnila najbolj narava, a zanimivo je biti prisoten na potovanju in opazovati spremembe, predvsem v lastni psihi. Pridejo faze, ko postane rahlo težko, a ko človek vztraja in težo premaga, telo preplavijo endorfini, tudi seratonin in dopamin ter se naravno izriše zadovoljen izraz na obrazu, razširi pa se tudi zavest. Ja, hoja je naravna droga. Škoda le, da si večina zanjo ni pripravljena vzeti časa …
Težko trdim, da se bo v enodnevnem romanju zgodil čudež in kakšen večji obrat v življenju, a najmanj kar se lahko zgodi je, da človek (ponovno) začuti notranjo moč in notranjo sposobnost premagovanja izzivov. Ta občutek traja še dolgo po tem, ko je cilj dosežen … 💓
Zakaj torej na romanje? Romanje sama doživljam kot sveto potovanje, na sveto mesto, z nekim globjim namenom. Tja lahko greš po blagoslov, s prošnjo za jasnost, z vprašanjem, ali zahvalo itd. Romanje vedno prinese kar človek potrebuje! Mogoče nam kaj od tega ni všeč, a zagotovo prinese rezultate. Ker življenje je romanje samo po sebi. Samo na prehodu smo – popotniki, ki se s svetimi dejanji, odpovedujemo in upanjem premikamo naprej proti “večnemu svetemu mestu”. A včasih je potrebno prav taksno, kot je to romanje, da spet začutimo življenje … 🙌💗
