V preteklosti me ni kaj dosti zanimala zgodovina. 🤭 Dokler nisem postala mama in začutila pomembnosti povezovanja z našimi predniki. Pomembno se mi zdi, da nehamo bežati od družinskih vzorcev, ampak si jih ogledamo in spremenimo, če nas ovirajo. 💓 Predniki so namreč tudi vir naše skrite moči. 🙏
Globoko v zgodovini je prav tako dragocen del nas. 🙌✨
Rojena sem v katoliški družini, kjer smo vsako drugo nedeljo obiskovali svete maše. Namreč moja mama je delala v kuhinji in tisto nedeljo, ko nismo šli k maši je bila mama v službi. Tudi verouk smo redno obiskovali, imam vse zakramente, a zgodbe, ki so nam jo pripovedovali nikoli nisem zares čutila. Ravno nasprotno, vsa ta ponižnost, krivda, pranje grehov in vse drugo so me potiskali stran od cerkve. Ne pa od vere.
Jezus nam je vedno sporočal, da naj ga najdemo v sebi. In da imamo v sebi vse, kar je On – Ljubezen. 💗
Ni skrivnost, da so prav vsi katoliški prazniki dobesedno ukradeni poganom. Krščanstvo je v svojem razvoju številne praznike časovno uskladilo s ključnimi naravnimi cikli (solsticiji in ekvinokciji), npr. Božič je čas, ko se rodi prava luč, Jezus ali pa nepremagljivo sonce, Velika noč pa simbolizira prebujanje življenja, zmago svetlobe nad temo in življenja nad smrtjo, kar sovpada z naravnim prebujanjem pomladi. Dejstvo je, da tudi jaz vedno močneje čutim, da je nekaj močnega v zraku okoli teh pomembnih krascanskih datumih. 🙌
Ko sta bila otroka še manjša smo se ob prazničnih dneh radi odpravili na dopust. Takrat je bilo vsega preveč že samo znotraj naše male celice in da smo vzdrževali mir smo rajši pobegnili. Zdaj pa otroka rasteta, sta vedno bolj samostojna, midva pa zopet dobivava moč za druge stvari. Tako me vedno bolj vleče nazaj k tradicijam iz svojega otroštva. Določene stvari tako močno čutim v srcu, da je nemogoče jim ne slediti.
Zanimivo mi je spremljati povezavo z jogo. Vse sovpada, se krasno dopolnjuje.
Tako sem letos ponovno nesla butaro v cerkev na cvetno nedeljo. Od nekdaj mi je bila to najlepša maša, izjemna pridiga. Tokrat sem ob poslušanju komaj zadrževala solze hvaležnosti in sreče, a hkrati žalosti in razočaranja ob ponavljanju “Moj Bog, Moj Bog, zakaj si me zapustil?!”
Mogoče je bila vse to posledica spomladanskega postenja ali pa nagrada za poprejšnje delo. 🙌 A tudi sinova sta si ta del pridige najbolj zapomnila ter na to temo debatirala še naslednje dni. Najbolj ob večerih, tik pred spanjem, ko skupaj ležemo k počitku. Skupaj! To je bistvo praznikov. Povezani v srcu. 💗
Pa vendar ne samo v osnovni celici, ne samo širše z družino, ampak tudi s sosedi, vaščani, meščani, državljani, svetom, vsem živim in nenazadnje najvišjim. 🙌
Ko je človek povezan in čuti mir v srcu ima vse in lahko živi skromno življenje z zadovoljnim izrazom na obrazu. Pa vendar je toliko ljudi danes odtujenih od Boga, narave, samega sebe, družine, sosedov, sodelavcev …
Čas je, da se to spremeni! 🙌
Živeti v pomanjkanju oz. obilju sta dve strani iste palice, dva ekstrema in obe situaciji so v izziv. Danes je tako ali tako že vsega preveč, pa najsi bo to hrana, informacije ali akcije nasplošno, ko manjka tistega osnovnega, zdravja, povezanosti, hranil in prijaznosti.
V praznikih sama vidim priložnost za reset, zato se vedno rada postim v tem času oz. malo prej. Vedno me podpre tudi romanje. Letos se je izšlo več kot popolno, prav na Veliki petek. 🙏 Poleg tega pa čas Velikonočnih praznikov zame ni čas obilja, ampak prehoda. Narava nam zelo nazorno prikazuje ta prehod iz zimske teže v lahkotno pomlad – novo rojstvo. A s potrpežljivostjo, vztrajnostjo, skozi čiščenje in nežno v akcijo.
Z delom na vrtu se še dodatno podpiram pri tem prehodu. Obrezujem drevje, grmovnice, čistim jagode, gredice …, čistim staro, da naredim prostor za novo.
V svojem telesu samo ponovim. Kajti zavedam se, da je to nujen korak k lahkotnosti. V nasprotnem sledi utrujenost, manj energije, ni delovnega zagona …
Prepričana sem, da zdaj vsi čutimo dobrobit uživanja lahkotne, spomladanske hrane, pa vendar se je težko upreti obilju, ki se ponuja na vsakem koraku. Za kaj takega mora človek biti notranje močan in imeti tudi močan fokus.
Le redko kdo zmore lahkoten post, medtem ko je večina pripravljena na obilno praznovanje s hrano.
Pa ne verjamem, da je Jezus imel v mislih bogato pojedino. Zares všeč so mi bile zupnikove besede pri včerajšnjem žegnanju dobrot v košarici. Ni naredil poudarek na vsebini košarice, pa čeprav je omenil šunko, jajca in hren. Veliko več besed je namenil samemu obredu obedovanja. Naša miza je domači oltar in obrok čas, ko se družina druži in povezuje. Pa vendar kolikokrat družina zares skupaj užIva v hrani? V miru? V ljubezni? Kolikokrat jemo zavestno, z ljubeznijo do telesa, ki velja za sveto, saj v njem prebiva Bog?! Tudi joga uči enako svetost telesa, našega templja, kjer prebiva duša in je naša povezava z Bogom. A le, če je krepko in prečiščeno … 🙌💓
