Ko sem začela z jogijsko prakso je bilo zame vse kar je bilo dlje od fizičnega preveč. 🙅♀️ Dejstvo je, da me je bilo strah. Predvsem me je bilo strah, da bi odplavala v višje sfere in izgubila stik s fizičnim svetom, zato sem se posvečala predvsem položajem (asanam) in tehnikam prizemljevanja. ☺️
Danes so moji temelji veliko stabilnejši, zato si dovolim raziskovati onkraj telesnega. 🧘🏻♀️✨
Joga me uči opazovati in posnemati naravo. Tam so močne korenine tiste, ki drevesu dovoljujejo, da raste visoko proti nebu, ne da bi ga odpihnil veter. 🌳
Počasi tipam za zaveso nevidnega snovnemu očesu … Ne planiram svojega raziskovanja, dovolim življenju da me vodi – skozi situacije. Včasih lastne, spet drugič skozi izkušnje drugih okoli mene …
Pri 45-ih se je človek že večkrat srečal s smrtjo in odkar imam otroke se ob vsakem srečanju poglabljamo v svet onkraj. Otroka rasteta in postavljata vedno zahtevnejša vprašanja tokrat sosedova smrt pa nas je povabila k razmišljanju o prehodu, tistemu, ki pride s smrtjo poglobljeno … 🖤
Bhagavad Gita pravi: “Tako kot človek odvrže ponošena oblačila in si nadene nova, tako utelešena duša odvrže izrabljeno telo in vstopi v nova.”
V trenutku smrti se začne proces, ki ga vede opisujejo kot postopen umik energij. Najprej ugasne vid, nato okus, vonj, tip in nazadnje sluh. Sluh je zadnja vez s fizičnim svetom. Življenjska energija (prana) se začne zbirati iz okončin proti srcu ali kronski čakri (odvisno od stopnje duhovne zavesti). Ko prana zapusti telo (skozi čakre-energetske centre), nastopi klinična smrt.
Fizično telo ostane tukaj, na Zemlji. Duša (Atman) pa ostane zavita v svoje subtilno telo (Sūkšma Šarira), ki ga sestavljajo um, spomini, globoki podzavestni vtisi (sanskare) in naša karma.
Tukaj smo se zadržali precej časa, saj sem tudi sama do sedaj verjela, da je duša ob smrti osvobojena, rešena, blažena … Pa ni, ker dejansko ne potuje sama, ampak z vso prtljago tega življenja. 🫣 Še huje, v resnici duša sploh ne potuje v fizičnem smislu. Duša-Atman je večen, nespremenljiv in povsod prisoten, to kar se premika, se seli in prehaja iz telesa v telo je prav ta prtljaga, ki Atmana obdaja kot nekakšen energetski balon. 🥵
Ko fizično telo odpade, subtilno telo torej s seboj odnese tri ključne kovčke:
🧳 Mentalni kovček: naš ego, intelekt, delovanje uma in celotna podzavest.
🛂 Karmični potni list: celoten zapis naših dejanj, misli in namer (karma). Ta zapis določa pogoje naslednjega rojstva.
🏷️ Čustveni in spominski zapis (Sanskare): globoki vtisi, neizpolnjene močne želje, strahovi, ljubezni in navezanosti.
Ta prtljaga deluje kot energetski magnet in navigacijski sistem. 🧭 Če bi Atman potoval sam, brez prtljage, bi to pomenilo, da smo dosegli takojšnjo osvoboditev (Mokšo). Ker pa so v subtilnem telesu še vedno neizpolnjene želje in karmični dolgovi, ta “prtljaga” deluje kot gravitacija. Privlači natanko takšne starše, okolje in okoliščine, ki bodo novi osebnosti omogočili, da to karmo preizkusi, predela in (upajmo 🤞) nevtralizira. Preprosto rečeno: naslednje fizično telo se zgradi okoli te specifične prtljage.
Naslednja stvar, ki nas je zanimala je bila, koliko časa potuje duša ob prehodu? 🤔
Ko človek umre se proces ločitve ne zgodi v enem trenutku. Subtilno telo (z dušo v njem) gre skozi obdobje prilagajanja, kjer so obredi živih ključnega pomena za njegovo nadaljnjo pot. 🙌
Takoj po smrti se subtilno telo znajde v stanju, ki se imenuje Preta. Izvira iz besede pra-ita, kar dobesedno pomeni “tisti, ki je odšel” ali “preminuli”.
Pogosto se prevaja tudi kot “lačni duh” (sicer znan kot bitje z ogromnim trebuhom in zelo ozkim grlom, ki ne more potešiti svoje lakote in žeje).
Duša se v tem obdobju še vedno močno identificira z ravnokar izgubljenim fizičnim telesom, saj je ego še vedno popolnoma aktiven.
Duša vidi svoje bližnje kako jočejo in se sploh ne zaveda takoj, da je mrtva. Poskuša jih potolažiti, spregovoriti ali se jih dotakniti. Ker nima več fizičnih organov (glasilk, telesa) njeni poskusi propadejo. Nihče je ne sliši in ne vidi.
Ta nezmožnost komunikacije povzroči močan šok in zmedenost. Duša lahko kroži okoli svojega telesa ali doma, ujeta med dvema svetovoma – nima več fizičnega telesa, hkrati pa še ni pripravljena oditi naprej.
Kremacija je prvi ključni korak, ki duši pomaga presekati to zmedenost. Ko ogenj v nekaj urah spremeni telo v pepel se duša sooči z nepopravljivo realnostjo: fizičnega doma ni več. To drastično zmanjša njeno navezanost na preteklo življenje.
Ogenj deluje kot čistilec. Element ognja razbije preostale energetske vezi med fizičnim in subtilnim telesom ter potisne subtilno telo navzgor, stran od zemeljske ravni.
Če pa se telo pokoplje razpajanje poteka počasi, kar lahko subtilno telo drži vezano na bližino groba več tednov ali mesecev v stanju žalosti in negotovosti. 🥴
Naslednji pomemben korak je Ritual Šradha – energetska hrana za potovanje duše. To niso le simbolični spominski obredi, ampak visoko tehnološki energetski procesi, ki trajajo običajno 11 do 13 dni po smrti.
Subtilno telo na tej točki nima več prebavnega trakta, vendar še vedno čuti lakoto in žejo, ki sta mentalni in energetski naravi.
🧆 Pinda Dāna (Darovanje energetskih kroglic): Med ritualom sorodniki ponudijo pinde – kroglice iz kuhanega riža, črnega sezama, gheeja in medu. Skozi mantre se esenca te hrane (njena prana ali subtilna energija) prenaša do duše. Ta energija dobesedno “nahrani” subtilno telo in mu da moč, da si zgradi začasno energetsko vozilo za potovanje skozi višje sfere.
💧 Tarpanam (Darovanje vode): Ritual ponujanja vode s sezamom, ki umirja žejo subtilnega telesa in hladi njegove čustvene nemire (strah, obžalovanje).
🎶 Zvočne vibracije (Mantre): Petje specifičnih vedskih manter v prostoru ustvarja visokofrekvenčno zaščitno polje. Te vibracije delujejo kot svetilnik, ki zmedeno dušo usmerja stran od teme in jeze ter ji vliva mir.
Torej po kremaciji subtilno telo (Preta) začne svoje potovanje proti Yamini palači (Yampuri). Ta pot simbolično in energetsko traja več mesecev, a se v zemeljskem času zgosti v prvih 11 do 13 dneh.
Dušo spremljata Yamina glasnika (Yamadute). Če je bila duša za življenja mirna in svetla, sta glasnika nežna; če je bila polna nesočutja in težke karme, je prehod zanjo strašljiv.
Na poti mora duša prečkati tudi mitološko reko Vaitarani, ki ločuje zemeljski svet od kraljestva smrti. Tisti, ki so na Zemlji opravljali dobra dela in darovali (plemenitost, hranjenje živali, pomoč šibkejšim, bolnim in osamljenim, ne da bi pričakovali kaj v zameno), to reko prečkajo z lahkoto.
Okoli 12. ali 13. dneva duša prispe v veličastno dvorano pravice Boga Yame. Yama v vedski tradiciji ni strašilo ali “hudič”, temveč Dharmaraja – pravični sodnik, ki zgolj odzrcali kozmični zakon vzroka in posledice (Karme).
Ob Yami stoji njegov pomočnik Čitragupta, ki odpre “knjigo” življenja. Čitragupta je v resnici metafora za našo lastno podzavest (Čita). Vse naše misli, besede, dejanja in skriti motivi so tam popolnoma prepisani.
Yama ne kaznuje iz jeze. Duša pred njim jasno vidi celotno sliko svojega pravkar končanega življenja. Sama spozna, kje je delovala iz ljubezni in kje iz ega ter nevednosti.
Ko Yama pretehta karmični zapis se določi naslednja začasna postaja duše. Če je duša predelala svoje zemeljske dolgove in ima dovolj pozitivnih zaslug (k čemur pomagajo ti obredi), se zanjo uradno zaključi težko obdobje zmedenosti (Preta).
Z ritualom Sapindikarana (ki se na Zemlji izvede 12. ali 13. dan) se duša transformira v status Pitru (prednik). Yama ji dovoli vstop v Pitru Loko – svet prednikov – duše z visoko ravnjo ljubezni, služenja in pozitivne karme (kot jo zavestno nabiramo tisti, ki poskušamo jogo živeti) odpotujejo sem v svetle, subtilne sfere, kjer počivajo, se učijo in predelujejo lekcije iz prejšnjega življenja. Hkrati pa Pitru, preneha jemati energijo živih in jim namesto tega začne iz astralnega sveta pošiljati močne blagoslove za zaščito, zdravje in duhovni napredek.
Če pa je duša polna težkih navezanosti, jeze ali negativne karme je njeno subtilno telo pretežko, da bi se dvignilo. Yama jo usmeri v gostejša področja, kjer mora te težke lekcije predelati skozi soočanje z lastnimi strahovi.
Svet prednikov je torej nagrada, je prostor miru, svetlobe in počitka. Duša, ki je ujeta v težkih, gostih sferah, nima zadostne frekvence (pozitivne energije), da bi vstopila vanj.
Duša v temnih astralnih ravneh ostane toliko časa, dokler se tista najtežja energija (jeza, močan ego, destrukcija) skozi soočanje s posledicami lastnih dejanj ne “iztroši” ali nevtralizira. Ko se ta težka karmična prtljaga v gostih sferah dovolj stanjša, duša ne potuje navzgor v svet prednikov, ampak gre neposredno nazaj v novo fizično rojstvo na Zemlji. Tam dobi novo priložnost, da skozi človeško izkušnjo popravi svoje napake in začne zavestno nabirati pozitivno karmo. Če seveda sploh pride do človeške izkušnje, kajti ta je spet nagrada. 😉
Duša z lažjo prtljago pa ostane v svetu prednikov tako dolgo, dokler se njeni karmični impulzi ne poravnajo. Ko nastopi pravi čas in se poravnajo zvezde, ta ista prtljaga potisne dušo iz Pitru Loke nazaj v novo rojstvo na Zemlji.
Duši torej poskušamo pomagati s petjem svetih manter, kuhanjem satvicne hrane, ki jo nato ponudimo živalim, predvsem vranam (veljajo za glasnike sveta prednikov in so neposredno povezane s planetom Saturn (Šani), ki vlada karmi, druge živali pa zato, ker nimajo zapletenega ega in so naravno odprte za sprejemanje in prevajanje prane) … 🙌
Kaj pa, če duša skozi življenja doseže točko, kjer je naučena vseh lekcij, njena karma pa je popolnoma prečiščena skozi nesebično služenje (Karma Joga) in samospoznanje? 🤔
Takrat nastopi Mokša – končna osvoboditev. Prekinitev cikla. Taka duša ob smrti ne odpotuje v astralni svet, da bi čakala na novo rojstvo. Ker nima več materialnih želja in karmičnih vezi, se njeno subtilno telo popolnoma raztopi.
Kapljica zavesti se zlije nazaj z oceanom. Duša spozna, da je bila ves čas Brahman (univerzalna zavest). To je stanje večne blaženosti, miru in popolne svobode, iz katerega se ni več treba utelesiti – razen, če se duša prostovoljno vrne kot razsvetljeni mojster (Avatar), da bi služila in pomagala drugim.
