Vedno se odločim za sodelovanje na dogodku, delavnici, kampu … po občutku. Ko me pokliče, ne raziskujem preveč, se prijavim in le zabeležim datum na koledarju. Tako je bilo tudi tokrat …
Ampak prvič se mi je zgodilo, da sem ob prihodu imela tesnoben občutek, ki kar ni in ni popustil. 
No, otroka in Lora so se sprostili že ob pozdravu. 
Krasna narava že na prvi lokaciji. 
Sadovnjak ob gozdu je postal naš dom in gozd naša dnevna soba. Vsi smo bili navdušeni. Sprejeli so nas s toplino, kot bi prišli domov. Prispeli smo ravno v času obiska guruja. Fanta sta se prvič srečala z gurujem in njuno zanimanje je presenetilo še mene. Vse sta zelela videt in vprasanja so se kar vrstila.
Sledilo je kosilo …
Prvič, odkar smo družina, smo bili na dopustu brez posode, kuhalnika in živil. Priznam, tukaj sem potrebovala predihavanje, da sem zaupala. 
Pri postavitvi šotora sta takoj pristopila dva gospoda in nam pomagala. 
Sonce je pripekalo in pasala bi osvežitev v vodi, a namesto tega smo se odpeljali na drugo lokacijo kjer sem ostala brez besed. Prijetno nas je osvežil dež, medtem ko smo se sprehajali po zemljišču. Prvič sem se sprehodila med paradižniki, ki rastejo pod ogromnimi plastinjaki in jim kar ni bilo konca. Vse je ogromno in krasno uspeva. En rastlinjak smo scistili pleveli v dobre pol urce. Sploh nisem imela občutka, da sem kaj delala. Ja, to je moč skupine. 
Pot smo nadaljevali mimo lastnega izvira do nasada breskev. Oh, Bog, kakšen raj. Pogled na celotno posest z vrha medtem ko so naše brbončice vriskale od užitka. 
Ena deklica se je opogumila in skočila v naravni bazen, medtem ko so se ji belouške in žabice skrile smo ostali uživali v razgledu in nabranih dobrotah. Čuti in vidi se pomanjkanje vode, zaradi suše, a kljub temu je opaziti obilje na vsakem koraku. Kar pogrešam so zelišča. Opazila sem le tagetes in nekaj rožic ob ribniku.
Do takrat, da smo prispeli nazaj v tabor sem spoznala že nekaj krasnih ljudi, fanta sta že čisto domača, Lora uživa v pozornosti, tako otrok kot odraslih. Moj občutek tesnobnosti pa je še vedno prisoten, a si ga ne znam razložiti. Ne vem od kje prihaja in zakaj ne izgine, saj je vse res krasno? 
Pred večerjo raziščemo “kamp” in sklenemo še nekaj vezi. Fanta zares uživata, jaz sem nekje vmes. Dež mi ne pomaga. 
Za večerjo postrežejo s testeninami, sladoledom (naravnim, sveže pripravljenim) in presno jabolčno pito. Kako naj otrokoma odvzamem to izkušnjo in ne dovolim vzeti vsega po malo? Grem preko sebe in zaupam, da bo vse vredu. Zmoreta prebaviti to čudno kombinacijo brez posledic.
Sama izberem presno, ki me kliče že od lanskega poletja. 
Medtem ko sem jaz pripravljala posteljo sta fanta že sama raziskovala naokoli in opazovala dogajanje v glavnem šotoru. Petje svetih manter ju je prevzelo. Žal mi je, da se ne moremo pridružiti, a kužkom vstop v prostor ni dovoljen. Lora pa žal ne bi zdržala v šotoru sama. Odločimo se za počitek … 
Še prej pa me je presenetil dogodek med pripravljanjem ležišča. Temnilo se je že in družina v sosednjem šotoru verjetno ni opazila moje prisotnosti, jaz pa nisem mogla da ne bi njihove. Oče je v jezi izgovarjal grozne besede, grozil, žalil, ustrahoval, tako ženo, kot tri predšolske otroke. 
Pred leti bi se vmešala in pomagala šibkejšim, zdaj vem, da to ni moje in nimam pravice se vmešavati. Lahko pa jim pošljem dobre misli, ljubezen in mamici ter otrokom pomagam kako drugače. S prijaznim nasmehom, ponudim pomoc, ko bo priložnost ipd. Kljub vsemu, tega na duhovnem kampu res nisem pričakovala, a zagotovo sem tudi to doživela z razlogom …
Med umivanjem zobkov začutim klopa, ki mi leze po nogi. Poleg tesnobnosti se pridruži še strah. Hitro pregledam vse štiri in ne opazim še drugih, kar me malček pomiri. Glasba iz glavnega šotora me umirja, otroka se stisneta v šotoru in steče pogovor. Tokrat ne govorim o duhovnosti jaz, ampak otroka. Všeč mi je sprememba, všeč mi je ljubezen in povezanost, ki jo čutim. A tesnoba je še vedno tu … Zato možu pošljem sporočilo. On me vedno pomiri, ko je to potrebno. 
Ko zjutraj odpremo oči se v glavnem šotoru zopet poje in igra, sodelujemo kar iz šotora in krasno pričnemo dan. Tokrat izpustim jutranjo rutino. Ne najdem primernega prostora in trenutka.
Odpravimo se na zajtrk. Res obilje sadja, a otroka kliče kruh. Zopet spustim merila in jima pustim lastno izbiro, sadje zanju shranim za kasneje. Sama izberem zopet presno. 
V času med zajtrkom in kosilom se je zgodilo. Sprejeli smo odločitev, da gremo domov, hkrati pa sem začutila, da se zlivamo. Otroka sta končno navezala stik z otroki, sama pa sem stopila v pogovor z mamicami. Sledilo je predavanje o družinskih odnosih.
Vedno znova prejemam potrditve, da res nič ni naključje, vse je točno tako kot potrebujemo. In tudi jaz sem potrebovala slišati tole. Vse je potrdilo moje uvide in razmišljanja, sem na pravi poti.
Društvo naravno življenje je nastalo pred leti s štirimi člani. Začetnika sta Milan in Milena, kasneje sta se jima pridružila Marko in Boris. Vsi so že leta presnojedci, večino hrane si pridelajo sami, na 8ha.
Njihov projekt je to o čemer berem in sanjam. Pa verjetno ne samo jaz.
Veliko zgodb sem že slišala o povezovanju v skupnost, a vse so se razšele še pred realizacijo. Ta deluje! Pravijo, da jih vodi Bog in zato uspešno ustvarjajo.
Zares je bilo čutiti povezanost in prisotnost božanstva v njihovem delu, delovanju, besedah in hrani. Pred in med kosilom smo se znašli v pogovoru, ki mi je dal več kot katerakoli knjiga, video posnetek, delavnica ipd. kdajkoli prej.
Tesnoba je izginila, a kljub temu smo pospravili šotor in se hvaležno poslovili ter odpravili domov. 
Utrujena sem, tik pred svojo zimo in potrebujem počitek. Kadar sta sodelovala fanta, ni Lora in biti nekje ter skoraj vse izpustiti zame nima smisla. Pogrešala sem moža, naš dom.
Kljub kratkemu obisku sem domov vozila tako nahranjena, opolnomočena, kot že dolgo ne. Z besedami težko opišem …
Če bi izpostavila pomanjkljivost bi to bila hrana. Za odrasle je bila želja po motiviranosti za presno izbiro, katere ponudba je bila zadovoljiva. Otroci so bili marsičesa prikrajšani po moji oceni. Bel kruh, bel riž, bele testenine, krompir so poceni izbira, ampak niso na našem seznamu živil in se s tem žal ne morem sprijazniti. Pogrešala sem začimbe, zelišča, semena in oreščke. Ni bilo priložnosti, za pogovor o tem, a sem prepričana, da še sledi …
Vse ostalo je bilo nad pričakovanji. Vidi in čuti se, da se stvar organizira s srcem, dušo in da imajo izkušnje.
Zagotovo ti priporočam, da jih raziščeš, obiščeš in sam/a doživiš ta pristen občutek božanstva, obilja, ki nam je dano, ko se povežemo in delujemo s spoštovanjem in naravo.
Nekaj utrinkov
