Morje ali hribi? Hribi z vodo! Bohinj? Kranjska gora, Bovec, Logarska? Bohinjjjjj! Odločitev je bila sprejeta brez velikega planiranja, a le tej vedno sledi večurno pakiranje. V bistvu je priprava vrta in živali tista, ki zahteva največ truda, pri pakiranju smo minimalisti. Ker pa smo varno pustolovska družba običajno ne opravljamo rezervirvacij in se tako predajamo poti. Kamp v Ukancu je naš najljubši, a bila je utopija dobiti prostor prvi vikend v septembru. 🤭 Kamp Danica, druga opcija, a zgodi se enako. 🤪 Zdaj smo razmišljali o drugih možnostih, a vsako nadaljevanje poti se je zdelo odveč. Itak nismo kamperisti, mi smo popotniki, raziskovalci, zato bo parkirišče čez noč dovolj. Nastanili smo se v Srednji vasi in se tako po večerji sprehodili naokoli. Tema se zdaj že hitro spusti, kar je zelo dobrodošlo za pohodnika, saj ga poklice k zgodnejšemu počitku. 😴🛌
Od vsega kar nudi avtodom imam najrajši spanje. Ni lepšega, ko človek s knjigo v roki, obdan s svojimi najdražjimi, leže prijetno utrujen k počitku. 💓 Če je to prvi dan, vlada navdušenje nad pričakovanim, če je to vmes, je zagotovo bil dan krasnih doživetij, kar pomeni, da obraz krasi zares zadovoljen izraz na obrazu. In če je to zadnji dan, se zopet pojavi veselje ob misli na dom. 🥰
Trije so se odlocili za veslanje po jezeru, sama sem že v štartu napovedala večurni pohod. Mož je predlagal Dom na Komni, kar se je iz Ukanca zdela krasna ideja, a zdaj smo bili dobrih 10km stran. Pa je predlagal, da začnem s kolesom in nadaljujem kot splanirano … Prav! 😎
Vstala sem ob 5., rahlo nervozna. Um je iskal izgovore in začela se je bitka. Eno je iti od doma po dokaj poznani poti, čisto nekaj drugega pa je podati se v neznano. 🥵 Duša je hrepenela po poti, ego je vztrajal, da je možnost nevihte, pa fantje bodo sami, pa nimajo hrane, pa vikend je, bi ja bili skupaj, pa … Duša se je borila, medtem ko je žival vztrajala in nervozno razgrajala na vse zgodaj, da sem nervozna zbudila tako moža kot enega od otrok. 🫣 Imam pa to srečo, da je moja povezava z duhom zares močna in tako sem ob 6.00 nasmejano kolesarila in vdihovala svežino rosnega jutra. 🤩🙌 Tokrat zavest ni potrebovala pol do tričetrt ure, da bi preklopila na višjo raven. Tukaj je direkten priklop na frekvenco narave. 🏞️💫
Pot s kolesom je bila krasna in navdihujoča, pa kar fino sveža, a tudi zelo osamljena, kar je meni zjutraj najljubše. Lorči je še dremuckala v košari zadaj, nahrbtnik se je zdel še lahek in zelo hitro sem že zavijala ob jezeru. Ja, ker čas pač človeku v trenutkih sreče zelo hitro tece. ☺️ Kot dogovorjeno sem kolo na parkirišču zaklenila k drevesu in še pred sončnim vzhodom sva se že vzpenjali proti slapu. 😃
Tukaj je bilo slišati nekaj ljudi, a v gozdu je zopet nastala tista najljubša “tišina”, zvok narave, ki pomirja in regenerira. 🙌 Včasih je sreča, da se predaš poti in niti ne veš kaj te čaka, poleg tega je fino, če zataji še navigacija. 🤭 Tako je le ta govorila, da sem na cilju, a jaz globoko v gozdu, nikjer ljudi, nikjer koče. 🙃 Telefon imam vedno na off, pa sem se prepustila poti. Pa ni bilo tako enostavno, zdaj ovinek v levo, ki mu sledi v desno in nato ponovi vajo, pa spet levo, nato desno in spet naokrog – že tri ure. 🤪🫣 Spraševala sem se kje je zdaj tista koča, naj počijem kar tukaj? Seveda. Ni koča moj cilj, torej je vseeno kje počivam in tako sva se za pol urce prijetno zleknili sredi poti. Če sem se deset minut po štartu še spraševala ali naj obrnem, ker sem pozabila klobuk, sem bila zdaj hvaležna, da ga nisem potrebovala, saj je bilo rahlo oblačno. Ravno pravšnje vreme za daljši pohod. 🥰
Ko sva le prispeli do Doma na Komni, sva hitro nadaljevali dalje. Velike antene s ponosnim napisom, da je tukaj super signal in gneča ljudi, ki so preglasili gorsko tišino mi ni ustrezala. 😇 Krenili sva dalje proti planini Govnjac. Končno malček navzdol in proti odprtemu, z nizkim rastjem in govnom povsod. Jp, ime je ravno pravšnje in četudi ne bi bilo oznak bi vedela, da sem na pravem mestu. 💩 To že, a kam naprej? 😨 Slabe izkušnje imam s skrenitvijo iz gorskih poti, zato je um začel intenzivno napletati zgodbe, k čemur je dodatno prispevalo še preletavanje helikopterja. Nič, strah je zmagal, pa malo tudi utrujenost v nogah, če ni poti je treba nazaj. Ne, najljubša izbira, a včasih najboljša. 🙏
Vedela sem, da me čaka še nekaj ur hoje nazaj in želela sem zares zaužiti to pot, zato sem prisluhnila ptičkom in drugim zvokom okoli sebe, vonjala in se v mislih poigravala z všeč ali ne všeč, ampak le kaj človeku tu ne bi ustrezalo?! 🤩 Ko sem prišla k občutkom v telesu sem ozavestila, da me rahlo bolijo prsti na nogah, zato sem se preobula v sandale. Zdaj sem bila že nižje in sandali imajo pohodniški podplat, zato verjetno najboljša izbira v tem trenutku. Kakšno olajšanje. Ne samo za prste. 🤩
Pot do cilja je bila lahka in navdušujoča. Spet videti jezero in noge pomočiti v mrzel dotok Savice popoln preobrat in sidranje v trenutek. Lora kar ni nehala piti, mene pa je že pošteno grizlo v gležnje. 🫣 Nato sva našli senčko in pojedli še drugo polovico sendviča ter čakali fante. Zanimivo je bilo opazovati ljudi. Vsi smo tako različni, a kljub temu zelo enaki. Vsak nekako pelje svojo zgodbo, malček v glavi in malček izven sebe. Morda pa nas prav ta gorska klima in osvežujoča voda za trenutek vse poravnata na isto valovno dolžino …
Le nekaj ur smo bili s fanti narazen, a biti spet skupaj je bilo prav tako doživetje. 🥰 Toliko se je zgodilo, tako njim kot meni in prav to je moj smisel, biti skupaj polno in povezan, ko si narazen.
Ne vidim smisla, če človek ne zna Živeti sam, še manj, če si ne drzne skupaj. 💞 Najti balans tukaj je zame čarobnost življenja … 🙌✨
