Pravijo, da je romanje podoba našega življenja in sem želela preizkusiti. 😉
Ne začne se tisti trenutek, ko obujem čevlje in se odpravim na pot. Začne se že s planiranjem poti, ki sem jo jaz tokrat kar preskočila. 🙈 Klic je bil tokrat tako močan, da sem spustila vso kontrolo in zaupala v vodenje višjega. Konec koncev gre za najbolj romarsko pot v Sloveniji. Če kdaj, potem zagotovo zdaj, sem si rekla. 😄
Sicer je bil plan, da se na pot odpravim v petek, 21. 6., ko bodo energije narave, zaradi solsticija še močno prisotne. Krasna uvertura v poletni čas, sem si rekla. A moj cikel tega ni podpiral. Takrat se bo ravno začel nov krog in potreben bo počitek. Mož je predlagal, da krenem na pot kar teden prej in tako se je zgodilo. 🤩
Noč prej je bistvenega pomena za lahkotnost na poti, zato sem se k počitku odpravila dovolj zgodaj in v petek naspana vstala ob 3.45. 15 minut se mi je zdelo dovolj za pripravo hrane za vse 4, saj sta tudi otroka šla ta isti dan s šolo na “romanje” od Naklega v Kranj. A, ker je bilo vodilo dneva LAHKOTNOST, se je ta razvlekla do 4.30. Nisem si dovolila, da bi mi časovni ukvir pokvaril ravnovesje, tako sem v miru in rahlo vznemirjena stopila v meglo in pričela s prvimi koraki. Mir in tišina zgodnjega jutra me vedno znova prevzameta, tudi tokrat. Dovolila sem si zaužiti to energijo jutra med opazovanjem (po skoraj desetih letih upam zapisati: zdaj že) domače vasi, ki še spi. Za marsikoga je to še noč, nekateri pa obozujemo čas svita. Mogoče je res kriva narava, ki je s tem poskrbela za preživetje. Če bi vsi bili jutranji tipi bi v preteklosti ne preživeli. 😉
Odločila sem se za minimalizem, zato v nahrbtniku nosim le najnujnejše: kratke in 3/4 hlače, lahko brisačo, rezervne nogavice in sandale. 0,5l mineralne vode, 1l čaja v termovki, 0,5l žitne kave s kokosovim napitkom ter 0,5l vode za Lorči bo dovolj za kvalitetno hidracijo obeh. Trije manjši sendviči, sveže korenje, borovničev probioticni jogurt, v termovki pa pašta fižol ter dve sveži jabolki in suho sadje bodo pomagali pri vzdrževanju energije na poti. Najdem še manjši paket bio pirinih piškotov, ki znajo priti prav, zato jih položim zraven. Še 10€ gotovine in kreditno kartico ter robčke. Več kot to verjamem, da ne potrebujem.
Ta dan je bil kot nalašč primeren za tako pot. Po daljsem deževnem obdobju končno jasno nebo, a ne preveč vroče. Ravno prav bo, verjamem. Sicer jutranja megla zastiral pogled na znano okolico v prvih trenutkih hoje, a tudi slaba vidljivost ima svoje prednosti: nudi priložnost za vpogled v notranjost. Megla vedno nekaj zakriva, zastira in skriva, hkrati pa se skozi njo v obrisih, sencah in slutnjah vidi tisto, kar je običajnemu pogledu nevidno. Megla je v številnih mitologijah simbol za prehodno, skrito, nevidno, a bistveno, torej za vse tisto, s čimer poskušamo opisati dušo. Ko opazujemo meglo, meglico, ki lebdi nad travniki, neskončnimi se zdi polji, slutim kako se ločuje resničnost od sanj, nebo od zemlje, celo duša od telesa. Oblak se z jutrom počasi dviguje nazaj v nebo, meni pa s koraki naprej odstira pogled, tako navzven, kot navznoter.
Vsak korak na poti prinese nekaj novega. 🙌🤩 Hitro ugotovim, da kljub počasni hoji čas teče, in če se oklepam prejšnega dozivetja zamudim tega v trenutku. 🙈 Zato veckrat postanem, da vdihnem in zaužijem, a takoj zatem izdihnem in naredim korak naprej. 🚶♀️Ker vsak trenutek je edinstven in vreden dozivetja, moje pozornosti, je darilo, ki ga je vredno sprejeti. Vsak trenutek je vse kar imam! In ko ga dobro izkoristim z doživetjem tukaj in zdaj, z delovanjem iz srca in pozitivno naravnanostjo uma, je tudi kvaliteta poti, kot življenja, zagotovljena. 💓🙌✨
Razmišljam o vzgibu. Zakaj romanje? Zakaj k Mariji pomagaj? 🤔 Hitim, kot večina ljudi tudi jaz od jutra do večera, hitim. Zavedam se potrebe po počasnosti, zato sem ozavestila klic po hoji, počasni hoji, kar smatram da romanje, med drugim tudi, je. Hitrost vzame trenutek in stik s seboj, resničnostjo. Taka pot pa mi omogoča, da se zopet iskreno začutim in nastavim kompas. Verjetno je tudi to razlog zakaj sem na pot želela sama. V preteklosti sem veliko molila k Bogu, v cerkvi in izven nje. Zdaj meditiram, na podlogi in izven nje. Stik z njim me od nekdaj navdaja z mirom, zaupanjem, da bo, neglede na trenutno situacijo, vse dobro. Molila sem v težkih trenutkih, danes se obračam k njemu vedno pogosteje s hvaležnostjo. 🙌 🧘♀️
Ko takole hodim in opazujem speče domove si ne morem, da ne bi ozavestila blaginje, ki jo živimo. Slovenske hiše so trdne, lepe, urejene, s čudovito okolico. Na dvorišču parkirani dobri in varni avtomobili. Prepričana sem, da so tudi številni hladilniki polni, če ne natrpani. Sprašujem se le koliko sreče to navdaja posameznika? Danes človek gara, da si omogoči to materialno bogastvo, ki konec koncev ni last njega, ampak banke ali leasing hiše, kar zagotovo čuti njegova podzavest. Vsak želi imeti svojo hišo, pa vrt in dober avto, dobra oblačila, več počitnic v samo enem letu ipd. Pa se zaveda kolikšen je vložek, se vpraša, če je vredno? Ob teh mislih se zagledam vase, v svoj dom in svojo družino. Imamo hiško, krasen vrt in dva avtomobila. Res je, nimamo avtodoma, ki si ga želimo, a imamo en drugega, ljubezen, svobodo in smisel za prioritete. Nepopisno hvaležna sem za ta čut, ki ga imava oba z možem. Vec nama pomeni notranji občutek, kot zunanje bogastvo. Precej redko, pomislim, a mogoče tudi vedno bolj prebujena potreba. Začutim, da živim v času velikih sprememb, a potreben bo čas. Narava nikoli ne hiti … V naravi obstajajo zakonitosti. Za dnevom pride noč, letni časi se menjajo, obstajajo neločljiva povezana obdobja rasti in žetve, razcveta in umirjanja, ustvarjanja in počitka. Rastline in živali sledijo tem ciklom po svoji naravni danosti, le človek ne upošteva, da telo potrebuje tudi počitek. Da obstaja čas, ko stvari rastejo in čas, ko se rast ustavi. Pozabljamo, da so v zivljenju tako lepi, kot grenki trenutku. Da je to naravno. In dovoliti si čutiti oboje je darilo in vsako po svoje priložnost. Ko pa eno od tega slepo spregledamo izpustimo tudi pomembno priložnost …
Danes človek teži k najboljšemu, se primerja z zunanjim in želi doseči več, največ in še več, imeti odlične otroke, z mnogo talenti, prihraniti čas … Veckrat na tej poti premaga celo samega sebe oz. bolj svoje zmogljivosti. Samo še to, postaja osebna mantra. Tudi jaz se ujamem v njej. Kot se ujamem tudi v zavedanju, da živim v svetu, ki se vrti v ponorelo smer. Dokler ne pride nesreča, bolezen, smrt …
Ozaveščanje in preventiva sta visoko na moji lestvici prioritet, zato se zavestno ustavljam. Z jogo, meditacijo in vedno pogosteje tudi daljšo hojo.
Bolj zavestno v trenutku kot poskušam živeti, bolj se zavedam, da hitro življenje neizogibno postane preveč površinsko. To pa ni moj cilj!
Da na poti ne bi zapadla v ta ritem se veckrat ustavim. Včasih me ustavi žeja, drugič lakota, tretjič lepota, spet naslednjič dejstvo, da sem izgubljena. 🙈🤣 Eno je zapeljati iz zastavljene poti z avtom, še celo kolesom, ko pa izgubiš smer peš, lahko to podaljša pot takoj za urco ali več. Ne pustim se zapeljati iz ravnovesja, zato slednjič sklenem, ko opazim, da baterija na telefonu utripa že rdeče, midve pa sredi neznanega gozda hodiva po lastnih stopinjah in kar ne najdeva smerokaza naprej, da pač pride še priložnost, da prideva do cilja. A ravno takrat se pojavi starejša gospa s samokolnico in me prijazno pozdravi. Prosim za smer in pove, da sem že peta letos, ki jo rešuje. Morda na-ključ-je, a gospa naslednjih nekaj deset metrov naredi z menoj in me usmeri k Mariji. Povprasam za njeno ime in z nasmehom pove, da se kliče Marija. Torej navsezadnje mi je Marija pomagala! 🥰 Pri prvi hiši se ustavim in poprosim še za elektriko. Nahranim telefon, sebe in Lorči ter med počitkom z gospodom še prijetno poklepetava. Pove, da imajo doma trimesečno dojenčico, kar me v naslednjih korakih vrne nazaj v obdobje, ko smo mi bili tam. Zdi se kot v času dinozavrov, saj se je toliko vsega zgodilo že vmes. Vsako obdobje ima svoje izzive in vsako, prav tako tudi lepoto. Naš fokus je tisti, ki definira dogodek, spomin.
Bližje kot sva cilju več obcestnih smerokazov vidim in večja paleta čustev preplavlja moje telo. Hodim počasi, ker po eni strani ne želim še zaključiti, pa čeprav je celih 10 ur hoje za nama. Po drugi strani se razveselim pogleda na cerkev, saj vem, da bodo moji fantje vsak trenutek tukaj in ker je petek pomeni, da je pred nami krasen, skupen vikend. Ko čakam na klopci v parku pred cerkvijo nimam potrebe, da vstopim vanjo, čutim da je Bog z menoj, ves čas je bil prisoten. To čutim že od nekdaj in je vedno bil moj izgovor za neudejstvovanje pri mašah, spovedih itd. Bog je z menoj kjerkoli sem in vidi ter sliši vsako moje dejanje. Zato, da sem vredna življenja ni treba k maši, da se pokorim grehov ne vidim smisla v spovedi, vidim pa potrebo po delovanju, upravičenju, da sem vredna tega darila, življenja. Zato se trudim biti boljša; vsak dan mi spodleti, a vsak dan znova se zopet potrudim.
“Ne boj se, saj sem jaz s teboj.” (Iz 43,4-5)
Ko sedim in čakam čutim nepopisno hvaležnost tako za življenje, vse izkušnje, ki so me pripeljale do sem, kot tudi za to telo, ki ga nosim. 10 ur, 45km je za nama in prehodili sva jo z lahkotnostjo, brez bolečin, z nekaj izzivi, a veliko moči. Čutim, da sem točno tam, na pravem mestu v pravem trenutku, v srcu in na svoji poti. 💓
Ko zagledam po stopnicah gor prihajati tri nasmejane obraze, skoraj, da ne potočim solze sreče. Res, da sem krenila na pot šele zjutraj, a pot je bila globoka. Vsi čutimo to. In ponovno združenje je krasen trenutek. 💓
Poklicem starše in mama me pošlje okoli Marijinega oltarja, to moraš, mi reče. Zato gremo. V tišini opazujemo vse zahvale Mariji in beremo zgodbe, ki so jih obesili ljudje iz obupa, v veri ali hvaležnosti. Tudi sama začutim še globjo hvaležnost, ob zavedanju krhkosti, ki jo nosi to življenje. En sam trenutek in lahko je vse drugače …
“Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen.” (Ps 139, 14)
Tako zaključujem to romanje z zaupanjem, da se še vrnem, hkrati pa s prepričanjem, da je nujna hvaležnosti zase; ne da se precenjujemo in na druge gledamo zviška oz. podcenjujemo, kar vodi v zmanjševanje lastne vrednosti, v razvrednotenje samih sebe. Naučimo se gledati sebe takšne, kakršni smo – ustvarjeni smo po Božji podobi. In takšne se imejmo radi.
Naučimo se ljubiti same sebe, da bomo znali prejemati in dajati. Ljubezen do sebe in hvaležnost zase sta predpogoj za to, da lahko zares ljubimo druge. “Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.” (Gal 5,z14)
Ljubezen do svojega življenja, sebe se začne s skrbjo zase, ki pa ima veliko obrazov, a prav vedno se začne z zavestno odločitvijo! Poletni solsticij je čas, ko nas energije narave podpirajo pri odločitvah. Izkoristiva to darilo … ☀️🙌✨
