Bilo je nekega decembrskega večera, ko sem se vračala iz štajerske. 🚘 Tja se namreč vozim vsak teden, zaradi svojih čudovitih službenih obveznosti, poleg pa vedno uživam v vožnji skozi čudovito, zeleno in razgibano Tuhinjsko dolino. Zamišljena v tišini, spet drugič pa budno pozorna na okolico. Tokrat me je prešinila misel, da že zares dolgo nisem vključila radia. Moti me predvsem nenehno psihološko posiljevanje kratkih vsebin, ki niso več tako zelo kratke, kot tudi površina pogovorov, jezik in še marsikaj. A zavedanje o vsem v vsem me je vodilo, da sem začela iskati primerno postajo. Danes vem, da je to impulzivno naredila žival v meni, medtem ko je duša sanjala o kakšnem uvidu. Mogoče prav ta zmanifestirala, saj sem na radiu 1 ujela oddajo o knjigi z naslovom Popotovanje po moji sobi. Čeprav sem ujela le zadnji del pogovora, me je le-ta takoj osvojil – celo mene in že naslednji dan sem jo rezervirala v knjiznici. A očitno še ni bil pravi trenutek, saj sem čez nekaj dni plačala strošek neprevzetega rezerviranega gradiva. 🤦♀️
Pet mesecev kasneje se zgodi enako, na malček drugačen način in zopet zasledim info o isti knjigi. Zdaj je čas, čutim, rezerviram in prevzamem. Mogoče je priložnost čakala na pomlad, da bom lažje začutila pisateljevo naravo, ki je bila v nekem poglavju ravno takrat prav tako v obilju prebujanja in rasti. Tokrat komaj čakam, da jo vzamem v roke in berem kar na poti do avta. Vsebina me posrka tako močno, da naslednje tri dni opravljam samo tista dela, ki jih smatram nujna. Ves preostali čas berem ali pa razmišljam o vsebini in nepopisno uživam ob tem. 🥰
Nagovori me pisateljeva strast do odprtosti duše za najrazličnejše zamisli, okuse in občutja: “… tako sladostrastno se predaja vsemu, kar ji pride naproti!” Ja, tako zadnja leta tudi sama dojemam življenje. 🥰🙏 Večino svojega življenja, ki se ga zavedam sem živela pod svojim strogim nadzorom, strogo vse splanirano proti perfekcionizmu, ki je seveda utopija in posledično zagotavlja močna negativna čustva žalosti, tesnobe in manjvrednosti. 🤦♀️
“Zakaj bi se duša odrekala užitkom, ki jih tu in tam srečuje na bridki življenjski poti? … Po mojem mnenju je najvišji užitek, če se človek sproti odziva na dogodke, kakor lovec zasleduje divjad po nepredvidenih poteh.” 🙌
Platon je materijo označil kot “drugo”, Xavier pa “žival”. Uh, me je nagovoril s tem opisom, ki me je zabavalo skozi celotno vsebino, in me bo zagotovo še leta. 😀 Pa ne samo mene, otroka se že zdaj krasno zabavata, in hkrati s tem locujeta sebe od materije. Prav tako kot avtor tudi sama velikokrat odplavam in mogoče je zame meditacija prav zato tako sprejemljivo in pozitivno dejanje. 😌
Všeč mi je kako opisuje posamezen kos pohištva, oblačila, ki so veliko več kot samo to, če človek zna zares pogledati v globino življenja. 🥰
“Verjemite mi, najbolje boste storili, če opustite svoje mračne misli: črnogled človek zapravlja čas za uživanje, ob tem pa ne pridobi nobene modrosti.”
Zato knjigo toplo priporočam, na siv zimski večer, kot tudi lahkotno branje, za na plažo. ☺️
