Če pogledam sebe v preteklosti
sem bolj tekač, kot hodec. 😉
Hitrost mi je predana po mamini strani, 🤩
medtem ko me je očetova počasnost vedno iritirala. 🥴
Če pogledam svojo pot za nazaj … 🧐
Težko je bilo, velikokrat. 😔
A vedno znova sem verjela in upala, se borila … 💪
In potem je prišel mož. 💓
Pa otroka. 🧒🧒
Pa živali in naš vrt. 👩🌾🦮🐈🐓🦆
In vse se je začelo počasi spreminjati
s prakso joge … 🧘♀️✨🙌
Energije se prelivajo, 💫
počasi drsim v lahkotnost. ☺️
A um, ego in vzorci se ves čas zapletajo
in blokirajo. 🙅♀️
Ozavescam, spuščam, zaupam …
Včasih bolj, drugič manj. 🤷♀️
- dan na poti s Tine se učim sprejemati počasnost.
Ni slučaj, da je z menoj na tej poti. ☝️
Precej podobna je Gregu
in očetu. 😱
Medtem ko um
hrepeni po hitrosti in daljši poti,
subtilnejši del mene teži po miru in lahkotnosti.
Telo samo sledi …
Ni lahko,
na trenutke boli. 😣
Pa ni to teža nahrbtnika,
ki zažira v ramena in pritiska navzdol. 🏋️♂️
Vedno bolj se zavedam tega.
Ni teža v nogah,
ampak v srcu. 💗
Tudi v Naravi se vse bori,
pa se ji nikoli prav nikamor ne mudi,
pa vseeno je vedno vse prav. 🥰
Mar se vsaj malo upočasnim tudi jaz. 🙏
Si vzamem čas in poduham cvetlice,
opazujem listje kako pleše z vetrom,
začutim stopala na tleh,
toplo sonce nad sabo in
prisluhnem dihu,
ki govori o življenju …
Življenju, ki ga je vredno do-Živeti! 💓
