Dokler sem na zvočnih kopelih ležala, priznam je bila to “le” sprostitev in čisto prevečkrat sem zaspala. ☺️🙃
Priznam pa tudi, da si jo tudi redko privoščim, saj je običajno to proti večeru, ko imamo doma potek rutine pred spanjem. Ta čas mi je zares dragocen. 💓 Otroka (pre)hitro odraščata in kmalu bo tu čas, ko bosta hodila spat sama in me ne bosta več potrebovala. Do takrat pa uživam v branju pravljic in stiskanju v postelji.
Ampak včasih pa začutim, da je pomembneje, da se posvetim sebi. Tako je bilo včeraj …
Najprej sem bila teden dni odsotna jaz, potem sva se z možem zamenjala. V soboto se je vrnil iz jadranja. Oh, kako smo ga pogrešali.💓 Ta izkušnja je neprecenljiva, saj spoznaš koliko je partner zares dodana vrednost v tvojem življenju oz. družini. 🙏
Ampak realnost je potem čisto nekaj drugega. Takoj ko smo vstopili v hišo me je zmotilo, da je kar naenkrat pristalo ogromno stvari na hodniku, pa v kopalnici, pa posoda v kuhinji … 🙈 Težko sem regulirala ta čustva in postala sem rahlo razdrazljiva. Na srečo smo v soboto vsi hitro zaspali, v nedeljo sem imela ogromno obveznosti, medtem ko je mož dlje spal. Ko smo bili vsi spet skupaj se je trenje stopnjevalo. 🥴
Kako je to mogoče? Od kje prihajajo ta čustva? Zakaj jih ne morem umiriti? 🤔🥴
Končno je prišel Birman, dve uri prej. Kar mi je sicer postavilo urnik na glavo, ampak ne bi mogel biti bolj točen. 🤩
Ko sva pripravila prostor mi je zadišal kakav; predlagam, da nama pripravim ceramonijalni kakav. Res dolgo ga že nisem pila, saj smo tudi z ženskim krogom imele poletne počitnice. Čutim, da ga potrebujem, da mi odpre srce. 💓
Na srce nazdraviva pred začetkom kopeli in odloživa namero za kopel … 🍫☕️💗
Ko počasi vstopate v prostor čutim kako me greje, kako otopelost in trdota v mojem telesu popuščata. 🙏
Udobno se namestim, direktno za gongom. Paše mi nežna vibracija zvončkov, kot tudi močno “helikopteriranje” gonga. Na začetku prisluhnem mislim, ki begajo predvsem v prihodnost, a kmalu um zasidram v trenutku, ko se osredotočim najprej na dih, nato na srce – dovolim si čutiti. In vse kar čutim je zid in trdo telo. Zdaj fokus prestavim na vibracije v prostoru, dovolim telesu, da se sprosti in začutim kako me nosi. V določenem trenutku opazim, da postavim vprašanje, zakaj moža odrivam stran, česa se bojim … Prišlo je samo od sebe, kot tudi ena sama solzica iz levega očesa. Ne obrišem je, pustim, da potuje in ji sledim. Fizično telo je izginilo, ne čutim ga, močno pa čutim srce. Zid se je zrušil, strah je izginil, lahkotnost je tu …
Kopel se zaključi. Všeč mi je, da si Birman vzame čas in ne hiti po zaključku kopeli. Vsak ima priložnost vprašati in poskusiti. 🎶💫
Podariti človeku svoj čas je vaših najdragocenejša lastnost. 🙌✨
In to sem storila tudi jaz, ko sem prišla nazaj domov. Vse kar sva oba potrebovala, da sva po daljši odsotnosti zopet vzpostavila stik je bil močan objem in dolg pogovor. 🙌✨
Tako malo je potrebno, da naredimo premik, a če je vmes ego in stari vzorci je zares težko. In dogodki kot je zvocna kopel lahko pomagajo pri tem, tako zelo pomembnem koraku. 😉✨
Hvaležna! 🍁💫
