Bilo je, zdi se že davno tega, ko se je zgodila korona in takrat sem čutila nepopisen pritisk s strani medijev, zato sem ugasnila vse. Od tistega globokega ozaveščenega trenutka enkrat samkrat nisem odprla spletnih medijev, mogoče 3x FB zaradi objave oglasa, instagrama in drugih socialnih medijev nisem nikoli aktivirala. Lažje diham, lahkotnejše in bolj umirjeno ter ne čutim, da bi zaradi tega živela v pomanjkanju. Celo še več, s tem delam prostor, tako v umu, kot svojem življenju, za vse kar se mi zdi bolj pomembno, npr. prave informacije, tiste, ki so vredne prostora, časa in mojega življenja.
Te pa vedno znova najdem v knjigah, pravih knjigah, kot je Svetišča narave. 💓
Po takem branju nikoli ne začutim padca energije. Celo več, neglede na to koliko uspem na dan prebrati, dvigne moje razpoloženje in pozitivno vpliva tudi na moje misli, preko katerih pa na delovanje. Kajti misli so začetek vsega … Kot je začetek vsega tudi zdrava, živa, biotsko raznolika narava in naša globoka povezanost z njo. Da se to zgodi je potrebna skrb zase, kot tudi skrb zanjo, našo prekrasno, divjo, strahospoštovanja in občudovanja vredno Zemljo. Vse pa se začne s prebujanjem divje narave v nas samih …
Nekateri smo imeli to srečo, da smo jo začutili v otroštvu, potem je kot reka presahnila, a nikoli se zares izgubila. Pridejo situacije v življenju, ko jo obudijo, ali vsaj globoko hotenje po njej. Avtorico je na pot v svetišča narave, tedne vseživosti, kot jih poimenuje, poklicala bolezen, mene potiska stiska ob nemoči v družinskem življenju. Ta klic čutim kot klic po živosti oz. kot zapiše avtorica: “… mi nakloni takšno življenje, ki razveseljuje srce.”
Oh kako dihala sem z njo. Vpijala stran za stranjo, vse dobro, kot tudi strah pred nadaljnjim uničevanjem divje narave oz. njihovimi posledicami. Včasih človek nima razlage, a ko vidi določeno ravnanje čuti, v srcu čuti, da ni dobro za vse nas, ko se betonira tok reke, odstranjuje stara sadna drevesa, betonira kmetijske površine itd. Narava ni negovana in narejena po naših načrtih, človek pa povsod želi urediti kaos v red, pa vendar pravi: “nadvse rada imam urejene vrtove, a mene koščki divjine ohranjajo pri zdravi pameti.” Kako zelo poistovetim se s tem …
Tako lepo je opisala veter, pa travnike, gozd, reke, pa ljubezen do življenja na nebu, ptic, gora, kot pod zemljo, v jamah, s katerimi smo od nekdaj globoko povezani, kot z drevesi, ki so kot naši družinski člani, če so le naša srca dovolj odprta … Povezava doživetega s simboliko, z ljudskimi izročili in staroselskimi ljudstvi je bila zame kot češnja na torti. 🤩
Vsebina knjige ni samo v velik navdih človeku za povezovanje z divjino, sama sam začutila tudi hvaležnost za posameznike, ki srčno in strastno opravljajo svoj poklic, poslanstvo ter s svojim delovanjem pomagajo ohranjati te divje koščke narave od katerih smo tako zelo odvisni.
Biti ženska je blagoslov, ki ga v sodobnem svetu večina ne čuti, predvsem je nekje za plasti izkušenj bojevanja skozi izzive časa skrita ta divja ženska v nas. Ni velikokrat omenjena, a ravno dovolj, da sem jo začutila med vrsticami, da me je poklicala in odluščila košček, da je zdaj spet malo višje priplezala k površini. Močno se poistovetim z žongliranjem v družinskem življenju, ko ugajam drugim in izgubim sebe oz. obratno. Čeprav vedno bolj čutim, da sem bližje tisti točki ravnovesja, ko je ugajanje uravnovešeno. Tukaj sem, da služim, a skozi srce, globino sebe.
Hvaležna sem Ireni Cerar, globoko hvaležna, saj se je z vsebino in svojim povezovanjem močno dotaknila tudi mene, kot ženske, ljubiteljice divjega, življenja, bistvenega, preprosto globokega, skozi površinske maske sodobnega.
Še pojdi, še piši in še bom brala in tudi sama šla … preprosto vase, skozi naravo k bistvu, kjer je vse povezano in prav. 💝
