Že kar nekaj časa me bolj kot vožnja z avtomobilom zanima hoja. Bolj kot polet z letalom in oddaljeni kraji, me zanima bližnja okolica. Bolj kot hitrost me zanima počasnost. Bolj kot površnost, me zanima globina. In če hitrost vzame prav slednjo, je zame edino smiselno, da vsaj kdaj zares začutim svojo okolico, trenutek in sebe v njem – to je tisto kar mi dajejo moji pohodniški izleti. Dobim čas, da malo manj mislim, delujem in veliko čutim. 🙌✨
Za to kar potrebujem, ne potrebujem niti avtomobila niti denarja niti vrhunske opreme, še družbe ne. Vse kar potrebujem je volja. 🥰
In zato rada štartam od doma. Čim bolj zgodaj zjutraj, po možnosti še pred svitom, mi je najbolj všeč. Ampak želje so eno, življenje pa ne deluje na podlagi želja – vedno dobimo samo tisto kar potrebujemo.
“Ne tisto, kar hočeš, ampak tisto, kar te prebuja.”
Pa če sem si še tako želela na pot zjutraj, ko je bilo neizvedljivo. Čakalo me veliko sliv, in še več sliv, ki sem jih dobila od doma, in petršilj, pa paprika in paradižnik, pa izvedba druge faze kisanja jabolk … 🤷♀️
Vrt je živ sistem, ki zahteva delovanje ob pravem času. Če ujameš pravi trenutek na vrtu ugotoviš, da narava zares ne deluje po tvojih željah, ampak po višjem redu. Moja želja je bila jutranja hoja v samoti, a moja dharma – moja trenutna dolžnost – je bila oskrba tega, kar mi je bilo dano. Narava ne pozna zamud in ne čaka na naš navdih; ko slive dozorijo, zahtevajo prisotnost. Vrt me uči, da je vsaka situacija moj guru (učitelj), če jo le znam sprejeti. In ko sprejmem pride umiritev, – skozi delo, skozi lekcijo o prepustitvi.
To jutro res nisem dobila kilometrov pod nogami, sem pa naredila veliko shrankov in globok občutek zadovoljstva. In ker sem se delu popolnoma predala, brez motečih dejavnosti, sem zvečer dobila še dobri dve uri za hojo.
Velikokrat sem že obiskala cerkev na bližnjem hribu, a še nikoli peš, od doma. Zdaj sem začutila priložnost za to. Vse kar potrebujem je naravna podlaga, ostalo super če je, če ni, pa prav tako vredu. 😃
In medtem ko se je marmelada hladila, jabolka za kis odcejala, slive in jabolka sušila, vloznine počasi ohlajale, sva midve z Lorči krenili na pot preko Mengeškega polja, čez glavno cesto proti Šmarci. 11 let že gledam zlato hišo prek polja, pa tablo z napisom vasi, ki stoji poleg spomenika, a še nikoli nisem niti zapeljala skozi, vedno samo mimo. Tokrat sem si vzela čas, brez navigacije, ljudi sem ogovorila in poprosila za nasvet.
Si kdaj opazil/a kako zadovoljen postane človek, ko pomaga sočloveku? Torej na poti, ne samo da sama uživam nepopisne koristi, ampak z enim preprostim vprašanjem neznancu odprem vrata do obojestranske radosti. Ta trenutek, ko nekdo odloži svoje skrbi, se nasmehne in ti iz srca poskuša pomagati, je neprecenljiv. 🙌💓 Človek ob tem zacveti, ti pa dobiš veliko več kot le usmeritev – dobiš vero v toplino in povezanost. Tako se moj izlet spremeni v nekaj večjega kot le hojo. Postane izmenjava čiste energije.
Življenje mi ni dalo prazne poti in tišine, ki sem jo morda sprva iskala, dalo pa mi je točno to, kar sem potrebovala: opomnik, kako lepo je biti človek med ljudmi.
Pa čeprav veliko raje hodim po osamljenih poteh narave, imam rada vasi in mesta prav zaradi te bližine, kjer se tehnologija umakne pristnemu stiku. Na samotnih poteh poslušam sebe, v vaseh in mestih pa poslušam utrip življenja. Ko ugasneš navigacijo in začneš gledati ljudi v oči, spoznaš, kako radi si pomagamo, če si le upamo vprašati. 💗
Moja želja je bila tiha hoja, moja resnična potreba tistega dne pa je bila povezanost. Življenje nam ne izpolnjuje želja uma, ampak nam vedno prinaša natanko tiste ljudi in situacije, ki jih naša duša potrebuje.
Iz samote v bližino – to je moje najlepše potovanje. 💞
Homec, 12. 9. 2026
