V teh dneh razmišljam o treh stvareh: o prednikih, smrti in temi. 👴👵⚱️⚰️🪦🖤
Spomnim se, kot bi bilo včeraj kako nepovezano sem se počutila s svojo primarno družino v času odraščanja. Prepričana sem bila, da so me posvojili ali pa zamenjali v porodnišnici. Zares prepričana! Kasneje sem celo prebrala, da je to menda precej pogost pojav v najstništvu, le da je pri meni trajalo še veliko dlje. 😉
Ko sem sama postala mama pa se je vse spremenilo. Najprej odnos z mojo mamo. Začela sem jo spoštovati, saj sem začela razumeti težo življenja, ki v sebi nosi tako dobro, kot težko, ti pa si tisti, ki ustvarja balans med njima. Že v nosečnosti so se mi začela rojevati vprasanja o njenem otroštvu, odraščanju, pa tudi o sestrah, bratoma, očetu, starih starših in vse nazaj. O čemer do takrat nismo veliko govorili. Le tu in tam kakšno površinsko dejstvo. Tudi to je precej pogost pojav, žal. Na srečo pa je bil pravi trenutek in mama je spregovorila. Velikokrat se je poskušala izogniti tem temam, a verjetno je začutila to mojo globoko potrebo po razumevanju sebe, zato se je s cmokom v grlu, s solzami v očeh odprla. Sledilo je veliko objemanja, veliko pogovorov in to je poglobilo najino vez. Tudi očeta sprašujem enako. Le, da je on še vedno precej zaprt in moram bolj previdno iskati pravi trenutek. Še s sestrama in bratoma bi želela več govoriti o našem otroštvu, njihovih občutkih, a nekako vedno izpade šaljivo in posmehljivo, ker nas je vedno preveč na kupu in ni prostora za ranljivost. Verjamem, da to še pride. Vsi počasi vstopamo v modrost in globja razmišljanja.
Pri meni se je to zanimanje rodilo spontano in hvaležna sem, da se je, saj z zgodbo naše družine čutim delček našega trpljenja, naših uspehov in lažje razumem dogajanja za nazaj, sebe. Hkrati pa zaradi tega veliko bolj čutim sebe kot del njiju, del naše družine. Ko sem se včasih pogledala v ogledalo nisem videla niti ene podobnosti med nami. Spet danes pa se ne morem načuditi kako vedno bolj podobna sem mami (tako navzven, kot z dejanji) in tudi sestrama. Po moški liniji vidim podobnost bolj preko mojih fantov. In to je šele zanimivo. 🙈🙃
Zgodovina naše družine, dogodki, bolezni, travme, nesreče, talenti ipd., vse to je del mene. Oni so del mene in jaz sem del njih. Danes to, ne samo razumem, ampak tudi globoko čutim. Čutim hvaležnost za to povezanost in blagoslov, da mi je omogočeno biti tukaj. Tisti, ki so se poslovili niso fizično več z nami, ampak jaz sem tukaj in oni živijo dalje – z menoj. 🙌💓
Ne, ne grem na pokopališče. Že leta nisem bila in nobene potrebe nimam, da bi morala iti. Čeprav mama velikokrat pritiska v to smer. V srcu jih obiskujem in se povezujem z njimi. Verjetno veckrat, kot mama obišče grobove …
In potem ne morem mimo smrti, minljivosti, ki nas neizogibno vse čaka. Verjetno gremo vsi skozi vse faze tega absoluta. Najprej se nam zdi tako zelo daleč v prihodnosti in imamo občutek, da se nam z njo ni treba ukvarjati. Potem pa čas teče in prijatelji, znanci, sošolci, sodelavci ipd. umirajo. Smrt je okoli nas. Kaj mi storimo? Zamotimo se. To nam je položeno v zibelko, nenehno zaposlovanje, usmerjenost navzven, v dejavnosti, opravila, mogoče se najde celo čas za kakšen hobi. Distrakcij ne zmanjka in življenje teče dalje, če imamo srečo. Vmes pa se lahko da zgodi pomemben trenutek, ki naša prepričanja malček obrne in na smrt zacnemo gledati, kot del življenja. Globok stik z naravo vsekakor osvetli tudi ta del – vse kar ima materialno formo ima rok trajanja: rastline, živali, ljudje … Naš vrt je zame največji ucitelj spoznavanja in razumevanja življenja. Opazujem cikel: iz semena zraste krasna zelenjava, zacveti in skozi seme omogoči nadaljevanje. Je pri nas mar kaj drugače? Tudi jaz sem se razvila iz semena, tudi name vpliva okolica, tudi jaz sem potomka … In smrt je konec, a hkrati tudi začetek. Vse kroži in vse samo menjuje obliko. Tudi jaz. Zaradi strahu pred smrtjo veliko ljudi ne živi zares življenja in ne diha s polnimi pljuči. Jaz pa zadnja leta čutim ravno obratno. Dokler sem tu želim zares Živeti. Zame je zavedanje o lastni minljivosti zelo pomembna spodbuda za ustvarjanje življenja, ki ga je vredno do-živeti. In ko se to konča, verjamem da bo začetek spet nečesa novega. Narava mi ves čas potrjuje to …
In tretja je ta več kot očitna tema v katero smo vstopili. Spet opazujem naravo in poskušam živeti z njo, v ritmu. Si že slišal/a za našo notranjo uro t.i. cirkadiani ritem. Naš bioritem deluje pod vplivom svetlobe, tako da smo v temi zaspani in ob svetlobi zbujeni. Notranja biološka ura in spanje imata bistveno vlogo pri tem, da normalno funkcioniramo in da naši možgani ohranijo normalno raven dejavnost. V možganih imamo “glavno uro”, ki vpliva na različne periferne ure, ki so v vseh naših organih in ta notranja ura usklajuje naše biološke funkcije: gibanje telesne temperature, krvnega tlaka in izločanje različnih hormonov. Npr. melatonin (spalni hormon) se začne izločati po sončnem zahodu, kar bo danes ob 16:48! Ko telo začne s proizvodnjo tega hormona se ustavi izločanje grelina-hormona lakote, ustavi se prebava, aktivirajo se drugi procesi v telesu, čiščenje in obnova. Ampak le, če smo upoštevali ta naravni ritem. Scasoma ga lahko porušimo, kar pa pomeni vedno več kortizola (stresnega hormona) v našem obtoku. Če pa je ta ves čas visok, se melatonin nikoli ne sprošča dovolj, da bi se ti lahko dobro naspal/a, odpočil/a, regeneriral/a. In tako padeš kot hrček v kolo, ki ga z dejanji vrtiš in vrtiš … Mogoče pa je ta tema priložnost, da ga nehaš vrteti in izstopiš. Mogoče je prav zdaj čas za nove navade. 🤩
Mene sta otroka potegnila v ta ritem. Neverjetno kako njim deluje ta notranja ura. Jaz sem jima samo sledila. Naši dnevi so tako polni, da zvecer zaspim velikokrat pred njima. 🙈🤣 Namerno sem nato začela spuščati večerje, ker sem opazila, da potem veliko boljše spim in se zjutraj zbudim bolj sveža. Lani sem dodala še dodatno skrb za ledvičke in manj aerobne vadbe ter več poglabljanja vase v tem temnejsem delu leta.
Pozno, bi nekateri rekli. Štejem več kot 40 pomladi. Ampak, lahko pa tudi, da je to zelo kmalu, če računam, da bom živela vsaj 100 let, kot me radi hecajo moji domači, zaradi načina življenja. 😉
Menim, da nikoli ni prepozno, da stopimo na svojo pot in v svoj ritem, ki je močno povezan z naravo zunaj in zares užijemo življenje. 🥰 Je smrt potem sploh še v mislih. O, je. Ampak ni obžalovanj …
