V nekim trenutku sem v svojem življenju zavila s stare poti in veliko se je spremenilo v nepopisno srečo, ki me spremlja vse od takrat. 
Bolj kot se predajam zivljenju in sledim svoji resnici, bolj čutim to srečo, hvaležnost in zadovoljstvo. 
A hkrati neprestano srečujem “ovire”. 
Vzgajati otroka v svoji resnici je težko, če ni to tudi resnica očeta. Poleg tega se v vzgojo vpleta ves čas tudi širša druzina, in drugi, ki večino časa niso v podporo, ampak ravno nasprotno. 
Potem je tu naš krasen vrt. 
Oh kako obožujem te živali, rastlinice, samo energijo, ko stopim na mehka, a trdna tla, ki mi jo nudi. Kakšno obilje! Vsakršno delo na vrtu me podpira na moji poti, krepi moj notranji čut in srečo, hvaležnost in zadovoljstvo. 
A pridejo “škodljivci”, kaj ne zraste in vsega ne zmorem sama. Včasih sem naveličana čakanja, prošenj in širokih razlag.
Pa odnosi. Tako krasno je biti s sočlovekom v družbi, če ni pričakovanj in je sprejemanje. Imeti življenjskega partnerja s katerim ti je lepo in skupaj ustvarjati ni enostavno. Takšen odnos zahteva nenehna prilagajanja, zahteva delo. In ko ravno vzpostavita balanas se v odnos vključijo otroci, pa stari starši in širša družba, pa sva zopet na začetku. Danes je včasih že samega sebe težko “nositi”, kaj šele uspešno rokovati z odnosi izven sebe.
Potem je tu hrana, ki jo močno čutim, kot temelj za krepitev zdravja, konec koncev tudi samouresničevanja, saj se duša težko izraža v bolnem telesu. 
Čutim, da sem vedno bližje temu, da s prehranjevanjem ne sabotiram več delovanja svojega telesa, uresničevanja, da podiram vzorce ustvarjene skozi pretekle generacije, ko so se oddaljevali od narave in prepustili tempu ter udobju, ki ga nudi moderni način življenja, tudi za ceno zdravja. Ampak, moj čut, delovanje je zelo pogosto kritizirano, celo posmehovano, saj je tako daleč od običajnega.
Načeloma zmorem, a pride dan, ko …
… se še močneje vprašam o smislu svojega delovanja, obstoja, o vsem tem trpljenju, ki ga sicer ne čutim znotraj sebe. Ali pač? 
Zakaj je potrebno toliko trpljenja? 
Rojstvo je trpljenje in starost je trpljenje, vmes pa se prav tako zgodi velikooo trpljenja. Npr. vsaka bolezen je trpljenje, tudi smrt je zdaj večinoma trpljenje, odsotnost vsega prijetnega je trpljenje, prisotnost neprijetnega je trpljenje, neizpolnjena pričakovanja so trpljenje, skratka, peterica predmetov naših želja je trpljenje …
Ja, trpljenje je del življenja na Zemlji. Brez tega verjetno ne bi bili možni premiki. Brez trpljenja ne bi bilo osebne, duhovne rasti!
Ravno ti izzivi so tisti, ki mi omogočajo, da se zopet dvignem in nadaljujem po svoji poti. 
Vmes pa si dovolim kakšen dan ali dva tudi biti v svoji temi. Samo biti in poslušati …
To delam danes.
