Včasih se stvari enostavno ne zgodijo po planih. 🤷♀️ Včeraj je bil en tak dan. 🙃 Zato sem namesto ob 7. štartala malo čez 10. Ker sem imela na voljo cel dan, se nisem pustila umu priganjati, uživala sem v dnevu brezskrbnosti. 🙌
Otroka sta po šoli šla na rojstni dan, mož je bil v službi in petek je bil samo moj. 🥰 Takih dni ni veliko oz. so zaresssss redki, poleg tega pa me joga uči izkoristiti ponujeno, zato sem vse spustila in šla …, v gozd. 🏞️
Nekih hudih planov nisem imela, le uživati v hoji sem si zares želela. Ko sem enkrat prišla skozi vasi in zavila v gozd, so se zelo kmalu izgubile markacije. 😳 Kmalu za njimi tudi jaz. 🫣
Mogoče zdaj telefon ne samo da prisluškuje, ampak celo že bere misli 🤔, ker je navigacija vedno znova ponavljala, da naj obrnem in se vrnem nazaj na začrtano pot. 🤭🥶
V jogi poznamo pojem Svadhyaya, kar pomeni preučevanje samega sebe. Ko sem ugotovila, da sem zašla, sem pozorno opazovala, kaj se dogaja v mislih …
En glas je navijal, da obrnem ter grem nazaj domov. Drugi je predlagal, da grem do ceste in nadaljujem kar po znanem. Tretji je spodbujal, da je tukaj prelepo, da bi kar obrnila – zagotovo ne po cesti, verjetno pa obstaja pot skozi gozd, le poskušati moram … 🧐
V gozdu res ni težko slišati svojih misli, tišina je in ni stvari, da bi me zamotile. Razen na nekaterih odsekih, ko sem srečala gozdarje ob podiranju dreves. 🥵
Ko sem zaslišala, da je prav blizu padlo prvo drevo, se je moj strah začel stopnjevati. Glas, ki je spodbujal za vrnitev domov, je postajal glasnejši. Od avgustovske nevihte je še vedno veliko uničenih in na pol podrtih dreves, kar mi je onemogočilo nadaljevati po označenih poteh. Pa sem se predajala zaupanju in nadaljevala po približni poti. 🤭
Izgubljanje na poti je odličen ogledni proces za to, kako naš um (manas) reagira na nepredvidljive situacije in stres. Vsakič, ko sem se izgubila, sem tako dobila priložnost spoznati delček sebe. 🙌
In včeraj sem se res dobro spoznala. Predvsem sem ozavestila, da je v meni še vedno veliko strahu. 🤷♀️ Kadarkoli je navigacija usmerjala levo ali desno, tam pa je bilo le gosto rastje, me je malček stisnilo v trebuhu. 🥵 Ampak nekako sem zaupala, da bo šlo. 🤞
Ko sem prvič naletela na podrta drevesa ob poti, sem potisnila najprej nahrbtnik spodaj, še sama splazila čez in nato čez nekaj deset metrov isto. 😳
Ponovim, le da tokrat ni šlo spodaj, niti čez, le okoli čez visoko rastje. Aaaaa, kaj pa klopiiiii????!, se je drl glas v glavi. 📣🫨
Šla sem okoli. Čisto tihi glasek je šepetal: obrni, zagotovo je še druga pot. Ampak ne, silila sem naprej in zopet naletela na oviro. Tokrat nisem videla nadaljevanja, zato sem obrnila.
Kljub temu, da sem spet dvakrat puzala in gomazila po visokem rastju, sem v trebuhu čutila olajšanje. 😮💨 In res, kmalu sem zagledala drugo pot, popolnoma prehodno. ☺️🙏
Ko sem končno našla pot naprej po označeni poti, sem prišla do prve hiše. Fant, približno 3 leta star, se je čisto po fantovsko vozil po cesti, brez čelade. Prijazno sem ga pozdravila in pohecala, da kje pa ima čelado. “Imam,” je veselo odgovoril. “Ampak ne na glavi,” sem rekla. “Ni škoda tvoje lepe glavice, da bi se poškodovala?” Sem z nasmehom vprašala, ko se je oglasila mami z balkona: “Tudi mi nismo potrebovali čelad, ko smo bili otroci!” Priznam, ustna kap me je. 😱 So situacije, ko res ne najdem besed. Tišina …
Zdaj mi je bilo najtežje ne ostati tukaj, ampak spustiti. Vsak ima pravico vzgajati svojega otroka po svojih merilih. 🤷♀️
Od vsega iskanja poti in razmišljanja sem postala lačna. 🤭 Najlepši del poti so mi razgledi in brezskrbno ležanje ob poti. 🤩🥰
Dolgo že nisem hodila tukaj in pot je zares čudovita. Prav tako čudovito je na Šenturški gori. Čisto brez problema si predstavljam, da živim tukaj – malček iz mesta, s čudovitim razgledom, ogromnim vrtom, veliko živali, pa še vedno blizu vsega nujnega. Nisem edina v tem razmišljanju, hiše kar pridno rastejo. 😂
Pot sem nadaljevala proti Krvavcu. Za navigacijo sem povprašala prijaznega gospoda. Šele ko sem nadaljevala mimo njihovega hleva, sem se zavedala, da sem poprej pri njih pobrala 4 lepe rdeče hruške s tal in jih še vedno zadovoljno držala v naročju, ko sem se pogovarjala z njim. 🙉🤭😂 V mislih sem se zahvalila za njih. 🙏
No, zdaj se je pa začelo spet zapletat. Eno se je izgubiti v gozdu blizu doma, čisto nekaj drugega pa v divjini. Navigacija kaže, da izberem desno pot, tisto, ki se najbolj vzpenja. Po 15 minutah pa pravi, da naj obrnem nazaj na pravo pot. Prav, obrnem in grem po drugi poti s krasnim razgledom. Po 20 minutah pravi, da naj obrnem. 🫣 Prav, spet obrnem, ampak nadaljujem kar mimo dreves po uhojeni poti, a ne pridem nikamor. Grem nazaj in po tretji poti. Po več desetih minutah spet pravi, da naj obrnem. 🫨😱
Zdaj sem jo kar izklopila in nadaljevala. Kamor pridem, pač pridem, sem si rekla. Izgubila sem dobro uro, ampak občudovala pokrajino, ki jo drugače ne bi videla. Hkrati pa sem zdaj zagledala prvo rimsko številko na kupu kamenja. To bo to, reče glas in veselo nadaljujem.
Veš, kdaj me je postalo najbolj strah? Ko je začela utripati baterija na telefonu. 🥵 Tudi to sem predihala in se posvetila bolj poti kot mislim. ☺️
Modrec Patandžali v Jogijskih sutrah pravi, da um pomirimo z dvema stebroma: s stalnim trudom (Abhyasa) in z opuščanjem navezanosti na rezultat (Vairagya).
Kljub temu da sem (večkrat) zašla, sem znova in znova nadaljevala naprej, iskala markacije in nadaljevala pot proti Ambrožu. To je jogijska disciplina (Tapas). 🧘♀️
Ko se izgubimo, moramo opustiti svojo fiksno predstavo o tem, kako natančno bi morala pot potekati in v kolikšnem času moramo priti na cilj. Najpomembnejše je sprejeti trenutno realnost takšno, kot je. 🙌 Pa najsi bo to v gozdu, doma, službi, na joga podlogi … 😉
Na hitro sem vključila telefon in možu sporočila trenutno lokacijo ter predviden čas prihoda. Namreč zmenjena sva bila, da me pobere in se skupaj še malo posončkava. ☀️
Ja, pa lokacije ni bilo možno prebrati in z rdečo oznako za baterijo nisva imela časa razglabljat. Bila sem globoko v gozdu, pojma nisem imela, kje točno. 😇
Mož je predlagal, da slikam pozicijo na Google Maps – tako sem naredila in izklopila telefon. Zdaj je vse v božjih rokah, sem si rekla in se predala poti. 😀
Res je lepa pot, pa ta tišina, pa še šipek sem nabrala. 🥰
Ko sem končno pokukala iz gozda, sem na vrhu hriba zagledala cerkvico. Tja grem, sem si rekla. Krenem po prvi poti, mimo treh hiš. Spet zadanem ob gosto rastje in obrnem.
Vidim gospo pri hiši in jo prosim za usmeritev. Vprašam, če je to Ambrož pod Krvavcem? Kaže na grlo, da ne more govoriti, ampak maha, da to ni Ambrož, da je nekje daleč v drugo smer. 😳🫣
Sploh se ne obremenjujem, do cerkve grem, to bo moj cilj, si rečem v glavi. Vprašam jo, kje pridem do cerkve. Pokaže, da tukaj, od koder sem prišla. Se zahvalim in poskusim še enkrat.
Ne vidim druge, kot da krenem čez pašnik mimo krav. Lora začne lajat, krav in konjev jo je strah, zato pohitrim. Sploh črne krave izgledajo kar močne. 🤭
Kar hitro zaokroživa nazaj navzdol. Ne vem, ali zaradi strahu pred kravami ali ker se mi ne da več v hrib. Ampak spet sva pristali na križišču. 😂 Tako grozno, da je bilo res smešno. 🙃
Ok, grem po cesti, si rečem, a ko prideva do edine kmetije, naletiva na pastirja in res veliko krav. Za nama leti osel in reši naju pastir. Ok, zdaj imam dovolj.
Na stari hiši vidim naslov: Ambrož pod Krvavcem 6. Pošljem naslov možu, se sezujem, preoblečem, pojem sendvič in ležem v travo.
Wow, kakšna tišina. 🙌 Slabo uro sem se predajala samo temu: tišini. Ko nič ne brni, noben ne govori, ni prometa, samo kakšna ptica tu in tam … Ooooo 🥰🙌💓
Ko pride mož, še on prisluhne. Oba sva očarana. 💞
Prosim ga, da zapelje še do cerkvice. 3 minute z avtom, medtem ko sem sama 1 uro gomazila naokoli. 😂😂
Zdaj vem, zakaj mi ni uspelo. Poleg gostišča je in gorski prostor je bil tukaj poln veselih glasov koroških dopustnikov. Razgled je bil čudovit, a sva hitro odpeljala proti domu …
Zdaj vem, da je včasih boljše, da ne dosežemo cilja. ☺️😉
Od vsega vceraj danes še vedno poboža spomin na tišino. 💓😌 Kdaj si ti nazadnje poslušal/a tišino?
