V poletni vročini zame ni nič prijetnejšega kot brezdelno ležati pod krošnjo mogočnega drevesa. Opazovanje migetanja listov, ki plešejo po melodiji vetra razpre jadra moji domišljiji in um mi ponudi spomin na Iyengarjevo primerjavo drevesa s potjo jogija …
Drevo ima korenine, deblo, veje, listje, drevesni sok, cvetove in sadež. Vsaka izmed naštetih komponent ima svojo lastno identiteto, a brez ostalih delov ne more postati drevo. Enako je z jogo. Tako kot drevo potrebuje čas in nego, da obrodi, mora jogi prehoditi osem stopenj:
Yama (pravila samodiscipline in etike oz. zakon vzdržnosti) so kot korenine drevesa, ki mu dajejo stabilnost in vsrkavajo hranila (moralo).
Niyama (izpolnjevanje dolžnosti oz. osebna pravila za duhovno rast, ki skrbijo za čim večjo telesno in duševno čistočo) so deblo, ki drži drevo pokonci in predstavlja čistočo ter moč.
Asana (telesni položaji, ki posamezniku dajejo zmožnost obvladovanja in umirjanja telesa, kar je prvi pogoj za meditavijo), predstavljajo veje drevesa, ki se raztezajo v različne smeri in omogočajo pretok energije.
Pranayama (nadzor diha oz. energije), kot listi, ki vsrkavajo zrak in ustvarjajo energijo (prano) za celotno drevo.
Pratyahara (obrat navznoter skozi odmik čutov), kot lubje, ki ščiti drevo pred zunanjimi vplivi in usmerja energijo vase.
Dharana (stanje koncentracije), kot sok (smola) drevesa, ki predstavlja zgostitev energije in fokusa v eno točko.
Dhyana (meditacija oz. popolna koncentracija), kot cvet: lep, dišeč in pripravljen, da se preobrazi.
Zadnja, osma stopnja je Samadhi (stanje čiste zavesti). Samadhi je dejanski sadež drevesa. Ko ta sadež popolnoma dozori, odpade – to končno stanje svobode in ločitve od cikla trpljenja pa je Mokša (razsvetljenje).
Sadeža ne moreš prisiliti, da zraste na suhi veji brez korenin. Enako mokše ne moreš doseči na silo. Je naraven rezultat dolgotrajne discipline, postopne rasti, nege in zorenja skozi vseh sedem predhodnih stopenj.
Drevo celo leto zbira sonce, vodo in hranila le zato, da ta esenca postane sladek sadež. Jogi skozi življenje vlaga energijo v discipline, zavestno dihanje in meditacijo, da bi se vsa ta življenjska energija na koncu zlila v eno samo izkušnjo – razsvetljenje.
Sadež v sebi skriva seme novega življenja, hkrati pa je najslajši del drevesa. Mokša je najčistejša esenca človeka. Ko dosežeš mokšo spoznaš svoj pravi jaz (Atman), ki je nemoten, svoboden in večen.
Ko sadež dozori, ne potrebuje več drevesa; odpade in začne novo pot. Ko človek doseže mokšo, se “odveže” od materialnega sveta in preseže krog ponovnih rojstev (Samsara). Drevo (telo) je izpolnilo svoj namen.
Mokša in sadež sta torej popolnoma enaka koncepta: sta vrhunec, končni smisel in najslajši rezultat dolgotrajnega, potrpežljivega procesa rasti.
Povprečnega človeka seveda razsvetljenje (mokša) običajno ne zanima kot zapleten filozofski ali mistični pojem, ga pa zanima zaradi praktičnih, vsakdanjih koristi, ki jih ta prinaša.
Čeprav ti beseda mogoče zveni vzvišeno, oddaljeno in nedosegljivo, v svojem bistvu razsvetljenje pomeni samo konec psihološkega trpljenja in popoln notranji mir. To pa je nekaj po čemer hrepeni vsak človek … 🙌😌
… prav tako kot po senci v vročini poletnega dne. ☀️🌳
