Te dni se zopet pripravljam na daljši post. Stiska me, a hkrati vznemirja misel nanj. Poskušam pa ostati čim bolj mirna in v trenutku ter zaupati …
Ves čas se mi poraja vprašanje, “Zakaj?”
Dejstvo je, da je post močno povezan s strahom (zaradi neznanja) ali pa z Jezusom. Eni ga vidijo, kot modna muha, drugi pa sledijo pripravam na Veliko noč. Potem pa pride pojedina. 😯 Je res tako učil Jezus? 🙈 Jaz vidim vse to precej drugače.
Jezus naj bi se štirideset dni postil v puščavi, ko se je pripravljal na svoje poslanstvo. Na poslanstvo, ne na pojedino, ki nato izniči ves trud.
Za mano sta dva daljša posta brez trde hrane. Ravno dovolj, da zdaj resnično razumem zakaj je za ljudi s šibkim duhovnim zdravjem postenje odsvetovano. Večina ljudi dojema postenje, kot čas brez hrane. V bistvu je tako, ampak tudi veliko več. Prvo postenje sem izvedla v 11.ih dneh in krizo doživela ob ponovnem uživanju hrane. Takrat se je namreč začel močno odvijati psihološki proces postenja. Vsa moja prepričanja o prehranjevanju, vzgoji otrok, partnerstvu in drugih odnosih ter dojemanju sveta, življenja se je porušil. V naslednjih mesecih sem vse ponovno postavljala.
Naslednji post čez dve leti je potekal v podobnem sosledju, le da manj intenzivno ob zaključku. Mogoče zato, ker sem že pričakovala takšen rezultat ali pa ker sem bila tokrat bolj suverena v svoji resnici. 🤔
Kar verjamemo to smo! In ko se verovanja zatresejo, če človek ne stoji na trdnih tleh, se lahko tudi ta porušijo. ☝️ To področje se mi zdi veliko bolj nevarno, kot pa neuživanje trde hrane. Je pa mogoče tudi res, da če je tvoj fokus izključno na hrani, potem do slednjega mogoče sploh ne pride in zato večina ljudi po postu nadaljuje s svojimi starimi navadami. Hmm, pustim odprto to misel za drugič. 😉
Postenje v bistvu nima povezave s hujšanjem, a kljub temu lahko pripomore k temu. Moj namen ni bil nikoli povezan z izgubo kilogramov, želela pa sem si urediti prehranjevalne navade, npr. zmanjšati količino hrane na krozniku, jesti manj obrokov, jesti počasneje, bolj čuječe ipd. Vse to sem dosegla, a sem na poti, ne še pri cilju. 😉
Večji smisel postenja vidim v krepitvi zdravja oz. za namen samozdravljenja. Trpiš za kronično boleznijo, ki ti vzame fokus in tako slabša kvaliteto življenja? Post verjamem, da je v tem primeru najboljša odločitev. Seveda, potrebno je poiskati strokovnjaka za vodstvo. Obstajamo pa tudi še ljudje, ki skrbimo za preventivo in tudi tukaj vidim post kot najboljšo odločitev. Najbolj naravno, najbolj prvinsko ravnanje živega bitja.
Ampak zdravje ne pride na silo, niti ne na hitro, tudi dobro počutje in duhovna rast ne. Zato močno verjamem v pripravljalno obdobje. Tako kot verjamem, da človek potrebuje znanje o prehranjevanju, da le-to goji zdravje, je enako potrebno tudi za postenje. Brez tega lahko v telesu s postenjem ustvarimo več škode, kot koristi. ☝️
Ena večjih napak, ki sem jih sama izvedla med postenjem je ta, da sem poskušala živeti v normalnem ritmu. Težko, zelo težko je to izvesti mirno. Če pa telesu povzročamo stres, v čem je potem sploh smisel postenja? 🤷♀️
Torej, v času postenja je potrebno delovati čim bolj umirjeno. Letos tako opravljam samo najnujnejša opravila.
Tudi glede gibanja v času postenja sem pred časom imela drugačno mnenje. Gibanje je nujno, a lahkotno. Hoja v naravi bo najbolj koristila. Pa Yin joga in Qigong ipd. Tek, visoko hribolazenje ipd. jaz ne verjamem, da koristijo, namreč zopet lahko hitro pretiravamo in telesu povzročimo dodaten stres. Tako se bodo procesi v telesu ukvarjali s tem in ne z razstrupljevanjem oz. samozdravljenjem. 🥴
Kot vidiš se letos veliko manj ukvarjam s samo hrano. Ta del mi je kristalno jasen. Večji izziv čutim glede psihe. Fantje so odlična podpora v obdobju priprav, potem ko pride glavni del pa jim običajno zmanjka potrpežljivosti, zato je takrat toliko bolj pomembno, da spustim pričakovanja in se sama organiziram tako, da bomo vsi nadaljevali čim bolj lahkotno. Naj se odmaknem in grem na kratke počitnice? To bi bila najboljša in hkrati najlažja rešitev, a tudi neizvedljiva. Predolgo traja vse skupaj. Iti samo za določen čas, kdaj? Namreč, kaj je pomembnejše, priprave, sam post ali nato obdobje po postu? Vse je enako pomembno in ne moreš vnaprej vedeti kaj se bo v katerem obdobju dogajalo. 🙈
Torej, jadrati z vetrom, bom rekla. Živeti v trenutku in sprejemati odločitve skladno s tem ritmom. To se mi zdi najpomembnejše. Ko domači, sodelavci in bližnji lahko pripomorejo k lahkotnejšemu postenju, krasno. Ko pa ne, pa podporo iskati znotraj sebe, v naravi, v spuščanju … Kaj ni slednje ravno namen postenja? 😉
Torej, ko razmišljam zakaj se postiti, vedno znova pridem do zaključka, da je duhovni vidik tisti, ki ga iščem. Spustiti zaslepljenost z materialnim, da lahko pridem do poslanstva … 🙌💓✨
Zdrav duh lahko biva samo v zdravem telesu … 💫
